ATO Records/[pias], 2019

V poplavi indie glasbe, ki nam jo že dolga leta dostavlja in prodaja angleška scena, lahko dandanes do izraza pridejo le izvirnejši, bolj samosvoji glasovi, pri čemer ključ do uspeha pogosto predstavlja prav umik od tipične kitarske indie formacije. Tako je sceno do neke mere že pred desetletjem prevetrila denimo debitantska plošča tria The Xx, ki je zvok kitar peljala vzporedno z ambientalno beatovsko elektroniko. Leta 2013 je nato sledil prvenec londonskega uličnega postopača, ki deluje pod imenom King Krule in svoj post-pankovski pristop neobremenjeno nadgrajuje z elementi jazza, soula in hip-hopa. Novo prelomnico v tej smeri žanrsko raziskovalnih indie (pop) glasbenikov pa je morda prinesel letošnji marec, ko je izšla plošča Miss Universe, debitantski dolgometražec nadarjene londonske umetnice s turško-barbadoškimi koreninami Nilüfer Yanye.

Nilüfer Yanya gradi na minimalizmu in hkrati sinkretizmu omenjenih sodobnikov, a uspe po zaslugi nepredvidljive zvočne in pripovedne vizije v tem vseeno zveneti drugače. Njene skladbe predstavljajo shizofren, kulturno mešan pogled na življenje mladega odraslega britanskega dekleta, prežetega s klicami duševnih bolezni, bežnega drogiranja in naivnih romanc. Ob tem je plošča Miss Universe na več mestih prekinjena s kratkimi, satiričnimi zvočnimi izseki, ki se zdijo usmerjeni v komentar vseprisotne wellness in lepotilne kulture, kar že nakazuje ambicijo preseganja preprostih osebnih izpovedi. 

Bolj kot besedilno sicer svežina Nilüfer Yanye do izraza pride v smislu aranžmajske slike skladb, preprostim, zračnim, nevsiljivim kitarskim komadom je namreč na prefinjen način dodan new-wavovski sint, v ključnih, najbolj prijetnih trenutkih plošče pa denimo tudi saksofon. Še en ključen detajl je umetničin nizek, vendar hkrati mladostno elastičen glas, ki besede in stavke pogosto prilagaja in razteguje oziroma verze začenja in zaključuje na nenavadnih mestih. Ko tako Yanya svojemu indie rocku dodaja soul in r'n'b, s tem na videz sklepa nenaravno zavezništvo, a je tudi to v zadnjih letih vendarle postalo smiselno in logično, predvsem pa koristi kitarski strani enačbe. Tako so pesmi dostopne in pogosto precej milozvočne, s tem pa vendarle precej drugačne od no-waveovskih razgledov omenjenega Kinga Krula, sicer ob Yanyinem delu res ključne asociacije. Glavna vrlina plošče Miss Universe je tako brez dvoma spretno drsenje med žanri, kar umetnico denimo tudi že loči tudi od kopice sodobnih ameriških umetnic, ki v tem trenutku predstavljajo ključne gradnike svetovne indie scene, a svojo ostrino in milino v veliko večji meri izražajo v besedilih, medtem ko glasbeno načeloma ne izstopajo zares. 

Plošča Miss Universe pa torej izstopa prav z oddaljevanjem od kantavtorske intime in tako tudi nadgradi zgodnje umetničine EP-je, ki so sicer že nakazali potencial in navrgli nekaj hitov, a so ob samih novih skladbah s plošče Miss Universe zdaj bolj kot ne pozabljeni. Sploh ker album deluje izjemno koherentno in konsistentno, predvsem pa praktično vsi komadi tokrat primejo hitro in držijo dolgo ter torej tudi skozi čas vztrajno razkrivajo svoje čare. Po nekaj uvodnih, udarnih indie hitih nas v albumovo sredico namreč popelje serija prav tako močnih, a bolj prefinjenih, umirjenih skladb, med katerimi praktično vse redno presenečajo s kupom oprijemljivih hookov in preskakovanjem iz enega melodičnega dela v drugega. Odtenek zaleta plošča v samem zaključku izgubi, a kot pravi Yanya, je na svoj prvenec ponosna tudi zato, ker se ji ne zdi popoln. »Pri ustvarjanju albuma ne gre za ustvarjanje nečesa dokončnega in spoliranega, nečesa, pri čemer bi se morali znebiti vseh nepravilnosti,« je dejala v januarskem intervjuju za publikacijo Dazed Digital, in zdi se, da album Miss Universe funkcionira prav zato, ker s svojo nepredvidljivo mešanico pogostih triumfov in občasnih napak lepo predstavlja stanje duha kreativnega mladega uma, srečno izgubljenega v vrtincu življenjskih, kulturnih in umetnostih prelomnic.