V prvem prekatu današnje industrijsko zapakirane Tolpe Bumov vam bomo predstavili EP znanega projekta Nine Inch Nails naslovljen Add Violence. Nato, v drugem prekatu, pa še plošček manj znanega projekta Deadlines - imenovan Gnawed Bones. Slednjega smo izkopali iz globokega švedskega podzemlja, seveda v kupu z vso pripadajočo insektoidno nesnago, ki ustreza sci-fi fikciji Lyncheve serije Twin Peaks. Mimogrede so Nine Inch Nails junija letos, na priložnost digitalne izdaje EPja Add Violence, v omenjeni seriji tudi nastopili. Oblečeni v črno usnje, z zatemnjenimi sončnimi očali na nosovih, so v ambicioznem, izrazito estetiziranem televizijskem nastopu zaigrali pesem She’s Gone s predhodnega EPja Not the Actual Events. Ta nastop je med drugim tudi pokazal, da so strahovi povezani s spreminjajočimi se parametri in medosebnimi dinamikami znotraj zasedbe neutemeljeni, nosilni steber skupine Trent Reznor namreč očitno še ni izgubil občutka za potiskanje ljudi v disakordno nelagodje.

Nine Inch Nails: Add Violence (The Null Corporation, 2017)

Zadnjih nekaj let se je Reznorjev kreativni naboj postavljalo pod vprašaj, a je ta po dveh desetletjih uspešne kariere ob samouničujočem življenskem slogu in zlorabah substanc le našel svojo duševno stabilnost in ravnovesje. Da ne bi razočaral pričakovanj oboževalcev in, da bi ohranil lastno relevatnost, se je moral ponovno iznajti, kar mu je uspelo ob pomoči Atticusa Rossa. Atticus, ki je Reznorjev sobojevnik ob ustvarjanju glasbe za film kot je npr. The Girl With the Dragon Tatoo in sočlan skupine How To Destroy Angels , se je tako nedavno uveljavil kot drugi polnopravni član Nine Inch Nails. Skupaj ustvarjata izrazno nekompromitiran atmosferski svet, osvobojen brzd rock bandov, ki stavijo na sexy hooke. Drzen cilj zasedbe je včasih zveneti tudi grdo in neprijazno, torej v odmiku od pogostih vzorcev lično prezentiranih muzik, ki svoj airtime iščejo s prežvečenimi formulami za komercialni uspeh v svetu rock glasbe. V tistem svetu, ki ga Jacques Attali skozi marksistično muzikologijo označi za masovno industrijsko reprodukcijo srednjega razreda, v katerem naj bi glasbeniki z nenehnim ponavljanjem postali tržna komoditeta, sama umetnost pa naj bi se izgubila v primežu korporativne moči. Takim premisam Reznor sledi kot songwriter v hermetičnem stanju obupa in nemoči, včasih tudi z idiosinkratičnim anti-pop posnemanjem catchy pesmic. Družbeno kritiko pa avtor skozi glasbo v prvi vrsti vzpostavlja skozi provokativno vsebino nemalo grotesknih podob.

Subverziven in anti-avtoritativen stav Reznorja, ki je že pred desetimi leti z albumom Year Zero napovedoval distopično prihodnost leta 2022, v aktualnem času Trumpove politike resonira še toliko močneje. Sicer pa naj bi v času administracije predsednika ZDA Georgea W. Busha ameriška vojska s predvajanjem glasbe Nine Inch Nails mučila zapornike, kar je Reznor označil kot največjo možno žalitev njegovemu delu, saj naj bi bila ta glasba pisana iz srca in nikakor za tak sprevržen namen.

Add Violence se uvede z odprtim napadom cheesy synthpop arpegia in prenasičenim odmevajočim snareom, tipičnim za zvočnosti osemdesetih let. Iz prve deluje ta uvod potencialno precej antipatično, a se kmalu dvigne s pomočjo intimnno plasiranih vokalov. Synth arpegio z bass linijo in cvilečimi zvoki, ki spominjajo na sirene nato ostane v odzadju kot perkusivni element, vse pa se zlije v harmonično sintezo, ko se vključi še vokalno plastenje. Poživljajoč groove nam da občutek konstantnega pospeška, vse dokler se v roku dobre minute ne vključijo še kitare. Takrat se stik s podlago izgubi, nastopi pa občutek ekstatičnega stanja letenja.

V nadaljevanju se nato srečamo z intimno pripovedjo široko atmosferične The Lovers, v kateri se vokal izgublja znotraj dolgih odmevov. This Isn't The Place zveni kot filmski soundtrack z dodatkom ranljivega falzeta, hkrati pa je zvočni miks skladbe rahlo popačen skozi nekaj, kar nas spominja na šum VHSa, na krhkost in klipanje, prebijanje signala, preneseno v svet duševnosti in psihičnih pojavov. Zvok nato s komadom Not Anymore znotraj eliptično koncipirane zgodbe z EPja postane zopet agresivnejši. Ropot in tuljenje v ozadju pa nas ponovno poženeta v občutek stopnjevanja.

Plošča se zaključi z daljšim komadom Background World, ki se trenutno vrti v podlagi branemu besedilu. Gre za morda najbolj zanimiv in obenem čuden komad s plošče, za osnovo mu namreč služi preskakujoč ritem, ki vzbuja nemir. Kratek ponavljajoč se inštrumentalni delček se z vsakim novim faksimilejem močneje degradira - kot podoba skozi proces fotokopiranja. Do popolnega hrupa. Kot tisto čemur smo priča z izvotleno popularno kulturo.

Deadlines: Gnawed Bones (Samozaložba, 2017)

V preostalem delu današnje Tolpe bumov pa bomo pozornost usmerili še k EP izdaji Gnawed Bones švedskega solo projekta Deadlines. Skupni imenovalec z Nine Inch Nails so tu industrial pionirji Skinny Puppy. Njihova pesem Dig it je bila povod za ustvarjanje Trenta Reznorja, misteriozni undergroud Šved pa je svoj projekt poimenoval po njihovi pesmi Deadlines iz leta 1985. Kljub temu, da na spletu ni najti pravih informacij o projektu Deadlines, pa glasba dovolj glasno priča tudi sama zase.

Ob poslušanju izdaje se nas poloteva občutek gnojnih izcedekov, ki tečejo iz ran po telesu. Hitro si lahko predstavljamo sci-fi atmosfero z vesoljci in laserji in lobanjami razbitimi ob ulični pločnik. In nato radioaktivno zeleno oborino kot kulinarični priboljšek vesoljske lobanje juhice. Lobotomija z ropotanjem neuglašenih nakovalc tu ne prispeva k vtisom lepote, zveni kotlov so izrazito nespolirani med premikanjem po stereo sliki, kar uničuje občutek za orientacijo v prostoru. Distorziran kričeč vokal nas poganja v tek pred bolščečim čudakom. Kljub vsej ogabnosti pa ima koncept plate določen privlačni zven, ki s surovimi bitcrushanimi zvoki kliče k igranju Half Lifea ali spoznavanje umetniških stvaritev H. R. Gigerja.