Samozaložba, 2013

Deset dolgih let je minilo od studijskega prvenca www.borba.non-stop, ki so ga izdali koprski No Limits. A to ni bila mlečnozoba plošča, saj je bend do takrat že obstajal celo desetletje - mimogrede, pred dvema letoma so praznovali dvajsetletnico svojega obstoja - in so do takrat že dozoreli skozi mnoge odrske nastope. Značilno za skupine, ki prihajajo z DIY scene, so se tudi No Limits kalili in nabirali brazgotine skozi mnogotere koncertne izkušnje, demo posnetke in snemanja živih nastopov. Naredi sam estetika se je kazala tudi v snemanju na kasete, saj je izdaja CD-ploščka nekdaj predstavljala mokre sanje.  

V njihovem začetnem obdobju, v začetku devetdesetih let, je bila tudi koncertna scena bistveno manjša, slabše razvita. Tako je bila na enem koncertu raznolika in pisana publika, od panksov, hardkorašev, metalcev do drugih subkultur. Koncertna scena je bila pač bolj skromna, tako da so šli poslušalci pogledat vsako zanimivo koncertno prireditev. Ta žanrska mnogoterost pa se kaže tudi v glasbenem slogu No Limits, ki so hardcore band, a hkrati nabiti s pankovsko energijo, obenem pa je pri njih čutiti tudi vplive metala. 

A ob tej raznovrstnosti je skupina fokusirana tudi v sporočilnosti, ki jo podaja skozi svojo glasbo. Družbena angažiranost, kapitalizem, korporacije, vdanost in poslušnost so tematike, ki se jih No Limits dotikajo brez dlake na jeziku. In to naredijo kratko in jedrnato, brez predaha se pesmi nizajo druga za drugo, skozi drveče in hrapave ritme, ki pa obenem ohranjajo tudi malenkost ulične spevnosti. Obenem je vokal pevca Encota raznolik in se sliši energično kričeče, brutalno metalsko, mestoma pa vpeljuje govorno raperske vložke. Slogovna raznolikost se na plošči spreminja hitro, tudi znotraj posamične pesmi, obenem pa ne izgublja kompasa in rdeče niti. Plošča Hardcore je namreč slišati oskubljena vse nepotrebne navlake, ki bi bila zgolj balast in ovira za njeno neposrednost in ostrino. Žanrska raznolikost se tako nikoli ne sprevrže v nepotrebno dolgovezenje, saj No Limits vse povejo na glas in direkt. Znotraj albuma sicer spreminjajo svojo formo, a ohranjajo začrtano smer. S tem tudi ponovno pokažejo, da je manj lahko več oziroma da stvari v glasbi funkcionirajo, kadar se ustvarita ravnovesje in povezava med člani benda.

Ob tem se spomnimo na pesem z naslovom Hit, v kateri No Limits kritizirajo bende, katerih namen je ustvarjanje hitov, kar je drugo ime za profit. A ob tem ne čutijo nobene potrebe po moraliziranju in odvečnih besedah, ampak preprosto primažejo prodanim glasbenikom klofuto, s katero povedo vse, in gredo naprej. Kratko in jedrnato in s polnim šusom nas v dobre pol ure pripeljejo vse do zaključnega komada brazilskih Ratos de Porao, s katerim se poklonijo svojim južnoameriškim vzornikom. No Limits na albumu Hardcore pokažejo svoj osebni in družbeno kritični pogled na okolje, v katerem živijo. In to naredijo brez olepšav in odvečnih besed, tako kot se za hardcore tudi spodobi.