Take It Or Leave It, 2017

Splačalo se je čakati sedem let. Pravljično obdobje se navezuje na izid novega albuma prvakov bosanskega rock'n'rolla. Pred sedmimi leti so namreč izdali svoj zadnji album Homesick Blues. 

Potrebno bo nekoliko osvežiti spomin, kajti marsikdo se tudi danes ne zaveda pomembnosti obravnavanega bosanskega benda. Že pred sedmimi leti smo opozarjali, da sodijo No Rules, skupaj z Majkami, Partibrejkers in Res Nullius, med temeljne gradnike balkanskega rock'n'rolla. To je morda še bolj očitno danes, ko Res Nullius ali Majke niso več tako aktivni. Ostajajo torej Partibrejkers in No Rules, in to v časih, ki so pretežno neugodni za obstoj in razvoj rock'n'roll kulture.

Osrednji lik in vodja benda Goran Čampara se je zadnja leta močno boril, da je zasedbo ohranjal pri življenju. Priložnosti za koncertiranje niso prav pogoste, ljudje ne hodijo več na rock'n'roll koncerte, vsaj ne v tolikšnem številu kot bi bilo to potrebno za normalno delovanje scene, založniki se do bendov obnašajo nonšalantno, mediji pa so glede rock'n'rolla izgubili kompas. V takšnih razmerah so nastajali temelji za četrti studijski album bosanske zasedbe, ki deluje od leta 1999 dalje in je svoje čase že igrala pred množičnim občinstvom. 

Bend je prevozil klasično rock'n'roll pot. Začeli so ostro: njihov prvenec iz leta 2003 sliši na ime Pasje vrijeme in še vedno predstavlja Nu Rules v najboljši luči. Njihov drugi album Probaj me, iz leta 2007, je Čampija in kolege usmeril v bazični rock'n'roll. Sledil je bluesovsko navdahnjen tretji album Homesick Blues. V njihovi glasbeni zgodbi je bilo mogoče čutiti različne slogovne vplive, ki sestavljajo misteriozno formo rock'n'rolla. 

No Rules so v svoji bogati zgodovini zelo spretno prečili elemente rhythm & bluesa, prvinskega rock'n'rolla, punk rocka in celo hard rocka ter countryja in britanskega pub rocka. Navedeno je bilo zelo razločno slišano na njihovem prejšnjem albumu Homesick Blues, a tudi danes ostajajo zvesti spretnemu kombiniranju navedenih slogovnih prvin. 

Če je imel prejšnji album prapočelo v rhythm & bluesu, je tokrat zgodba nekoliko spremenjena, saj se No Rules ponovno bolj nagibajo k izraznosti pristnega rock'n'rolla. Na to nas opozori že uvodna, naslovna skladba Na cesti bola. 

Goran Čampara nas tudi tokrat razvaja z značilno bosansko poetiko, ki je iskriva, iskrena in sarkastična. Ne dotika se zgolj ljubezenskih tematik, temveč navihano pričara bridke izkušnje vsakdanjega življenja. Krutost okolja, v katerem ustvarja, mu ne more priti do živega, kajti sama rock'n'roll zgodba v sebi še vedno nosi veliko hedonizma in ironične neuklonljivosti. Dober primer je stonesovsko obarvana skladba Ovako i onako, ki se kritično dotika bridkosti vsakdanje izkušnje življenja. Ta izraznost se iz lokalne problematike zavestno preslika v naravno delovanje globalnih razsežnosti. Na albumu najdemo veliko takšnih skladb. Med njimi izstopa tudi ležerni, že kar cinični komad Nepotizam, ki s svojo regijaško, repetitivno formo kritično secira stanje duha v domačem okolju.

Tudi tokrat Nu Rules v celoti ostajajo zavezani smislu rock'n'rolla. Po vseh teh letih jih še vedno nosi velika želja, pozitivna energija in ekspresivna sila, ki vodi k utopični realizaciji svobodne volje. V primerjavi s Homesick Blues je album še nekoliko bolj melodičen in razigran in tudi tokrat lahko pohvalimo učinke produkcijskega dela. Tako kot na prejšnjem albumu je za produkcijo poskrbel Dražen Mulaosmanović. No, morda bi bil lahko nivo kitar celo nekoliko višji, toda to je stvar subjektivnega okusa.

Tokrat ob Goranu Čampari na albumu igrajo še kitarist Sanin Imamović in bobnar Bojan Divković, ki je sicer že ustaljeni član zasedbe, na basu pa gostuje producent Dražen Mulaosmanović. Nekaj je tudi drugih gostov, vendar je ključno vlogo pri sami glasbi in aranžmajih tudi tokrat prevzel frontmen Goran Čampara.

Predhodni album nas je v določenih trenutkih opomnil na boogie in britanski pub rock. Tokrat se v podzavest neprestano vcepljajo stonesovski elementi, toda to so le sestavni deli bogate slogovne raznolikosti No Rules. Goran Čampara se je s svojim hrapavim glasom znašel v presežni rock'n'roll zgodbi, ki priča o veličini tega izjemnega bosanskega benda. Album je dinamično razigran, a hkrati tudi bridek. V podtalju vre neizživeta bolečina, ki izžareva že iz naslova celote. Poslušalec se v precep hedonistične bolečine ujame takoj, v trenutku, ki nato ne izzveni do konca, ko se No Rules poslovijo z jedkim bluesom komada Litar dva. 

Govorimo o odličnem rock'n'roll izdelku, ki jih je v zadnjih časih v našem okolju vse manj. Prav gotovo bodo nove skladbe odlično zaživele tudi na koncertih. Prva priložnost bo že na uradni slovenski promociji CD-ja, ki se bo zgodila 5. maja v ljubljanski Menzi pri koritu.