samozaložba, 2018

Fatimah Nyeema Warner, znana predvsem pod psevdonimom Noname, je ustvarjalka, ki prihaja iz vetrovnega Chicaga. Tam je sprva začela s slam poezijo, a je kmalu zaplula v raperske vode. Njena sodelovanja vključujejo imena, kot so Chance The Rapper, Saba, Ravyn Lenae in Phoelix, ki se znajdejo tudi na tokratnem albumu. Pravzaprav je seznam vseh, ki so sodelovali, razmeroma dolg in ostalih imen se v tem trenutku niti ne bomo dotikali. Pomembno je morda izpostaviti to, da je Noname na novem albumu delala z živim bendom in torej ne s producentom, ki bi bil zaslužen za pripravo podlag. Room 25 je njen prvi dolgometražni album, čeprav je pred tem že izdala mixtape Telephone. Nova plošča šteje skupno enajst pesmi, ki trajajo slabih 35 minut.

Room 25 se zvočno giblje v neosoulovskih in jazz-raperskih vodah. Že na prvem komadu slišimo Dilla beat, ki se v zadnjem času - in že skoraj tipično - pogosto pojavlja na izdelkih umetnikov neosoula in celo moderne jazzovske glasbe. Album je zvokovno in harmonsko razgiban, vendar povečini zaznamovan s preprostimi formami.

A tokratno recenzijo bi lahko veliko bolje zastavili z razpredanjem o besedilih oziroma temah, ki se jih Noname dotika. Do neke mere se zdi, da umetnica prevzame identitete tistih, s katerimi se ukvarja v besedilih. V tej luči lahko album vidimo kot avtoportret mlade temnopolte ženske v modernem mestu. Po drugi strani pa je ta isti avtoportret kritika sodobne družbe, v kateri umetnica živi. Lahko bi uporabili kar prežvečeno frazo, da je umetnica zrcalo družbe, saj skozi njen osebnoizpovedni način pripovedovanja lahko sledimo določenim fenomenom, prisotnim v različnih kontekstih. V prvi vrsti gre torej za vprašanje identitete. Morda bi bilo pravilno trditi, da se umetnica posveča različnim eksistencialnim vprašanjem, vendar skozi jezik, ki referenčno deluje v zelo specifičnem kulturnem kontekstu.

A že na asociativnem nivoju se zdi nepredstavljivo v srži razumeti svet, iz katerega Noname izhaja. Na tem nivoju je morda vloga poslušalca, da pri poslušanju poskuša najti ravnovesje v vzpostavljanju določenega konteksta. Lahko je namreč zapasti v iluzije domačnosti, kot jo pričara Noname, morda zaradi splošnega eksistencialnega prevpraševanja ob temah, ki nam morda niso tako tuje. Na tej točki bi si lahko ugovarjali s trditvijo, da albuma morda ne moremo jemati tako dobesedno. Pa vendar raba jezika vzpostavlja specifičen pomen, vsekakor pomemben za razumevanje albuma.

Kot primer bi lahko vzameli prvi komad s plošče, Self. Skozi komad se zdi, da avtorica po eni strani lastno identiteto vzpostavlja predvsem skozi vlogo ženske pesnice. Po drugi strani pa komad lahko razumemo tudi izven osebnega konteksta, kot kritiko družbenega odnosa do književnic.

Plošča Room 25 v svojem izrazu predvsem izžareva veliko iskrenost. Zdi se, da se avtorica izpostavlja skozi zelo specifično globljo obravnavo določenih tem, pomembnih predvsem v kontekstu njene lastne eksistence, a se ravno v tem vzpostavlja tudi znotraj polja, v katerem se kot poslušalci lahko identificiramo s pripovedovalcem in čutimo stvari, o katerih govori. Četudi morda ne izhajamo iz enakega družbenega ozadja, se lahko induktivno prikopljemo do univerzalnejših tem. Slednje se nanašajo predvsem na kompleksnost medosebnih odnosov, na mladost in smrt. Kar je morda prav posebej zanimivo, pa vendar tako specifično kot tudi v bolj splošnem smislu ponazarja vprašanje razumljivosti jezika, je neprestano vračanje k religiji. No, morda niti ne toliko religiji kot veri. Zdi se, kot da avtorica v iskanju nečesa oprijemljivega preizkuša prepričanja v različne koncepte.

Kot namiguje v verzu v komadu Self  - gre za prevpraševanje različnih bogov, religij, Kanyeja in pičk.

Album lahko z vsemi njegovimi barvitimi besedili razumemo površinsko, kot zgolj tuj narativ, zgodbo, ki se odvija v nekem imaginarnem svetu. Lahko pa se prepustimo subtilnostim ter skozi surov in iskren jezik prisluhnemo temu, kar nam ima Noname povedati o svetu, ki nekje obstaja prav zdaj, v tem trenutku.