Normans: Normans
Solid Brass Records, 2024
Včasih osrednji kritiški termin ni tako aktualen kot po navadi. Pred morebitnim zapadom v razvajenost tokrat na piedestal postavljamo več kot pol leta star album, ki se imenuje Normans. Istoimenski bend Normans domuje na ulicah Los Angelesa, v njihovem glasbenem zaledju pa se najdejo bendi Blonde Summer, Feels in Prissy Whip. In tudi če ne beremo bendovega spremnega besedila, je že ob prvem prisluhu jasno, da spoštujejo glasbeno tradicijo kalifornijskega pa tudi globalnega untergrunta, ne glede na glasbene nalepke, obdobja in modne muhe. Prav v tem grmu tiči zajec, zakaj je debi Normans tako razgiban, pišmeuhovski, obenem pa enoten in udaren že v prvo.
Normans so Matthew Reid z vokalom in kitaro, Kyle Souza s kitaro, Michael Perry za bobni ter Collin Fish s kitaro in sintom. Ob skoposti z informacijami ni zares jasen izvor imena zasedbe. Možne so daljne vezi z vikinškim ljudstvom iz Skandinavije, ki se je usidralo v Franciji in drugod, ali pa je za izborom imena neka druga tajna veza. Po glasbi sodeč, ne gre za globoko filozofijo, Normans ves fokus namenjajo glasbi, besedilom s kritično težo, s ponekod zabavno in domišljijsko tematiko, besedilom, ki asociirajo na vrsto markantnih glasbenih imen, aktualnih ali pozabljenih. Predvsem si puščajo veliko manevrskega prostora, da prilive postpanka, hrupnega rocka, novega vala, ki dominirajo, zaokrožijo z organskim ali sintetičnim, kar privede do samosvojih kreacij in zabrisanih žanrskih meja. Toda to ne pomeni, da v glasbi benda Normans ne slišimo vpliva preostalih glasbenih vej. Desetim komadom na albumu je skupna prodorna naperjenost, ki je ne glede na tempo venomer grajena z ritmom, posledično torej z rifom.
Kar zadeva slog, se Normans razmetavajo prosto po komadu, predvidljivost pa nikakor ne pride v poštev. Tako se komad Shut Up I'm Shopping iz industrijskega smrada v stilu Killing Joke prevesi v sintovsko manipuliranje in rokenroliranje, podobno Stoogesom na steroidih. Stekel Reidov lajež je mnogopoln, lahko je zajedljiv, kot v uvodni John Hockey, ali pa popeglano uniformiran nad postpankovskim skeletom, kot v skladbi Murder Rich. Bending The Branch nosi vsiljen plesni utrip Viagra Boysov, ob stavku »I'm the son of an albino tiger«v komadu Anti Crusoe, ki ga slišimo v ozadju oddaje, pa se potrdijo tudi vsebinske humorne navezave na njihovega vokalista Sebastiana Murphyja. Pesem popolne resignacije, posvečena obstoju telesa brez intelekta, le z živalskimi refleksi, dirigira iggypopovski bariton s surferskim utripom in zvočnimi kulisami americane, kot nasprotje temu pa stoji pesem Schloss Loss, plesno novovalovstvo, podobno Talking Headsom. Nebrzdan razvoj komada Firepower je približek evropskim hrupnim bendom v stilu Raketkanon in preostalih z isto količino organskega in sintetičnega v glasnem izrazju, Healing An Eyesore pa se spahne po začetnem imenitnem obdobju Helmet, iz časa plošče Strap It On.
Normans so bend za neučakane, tiste, ki bi tu in zdaj radi bend z definirano podobo, razgibano vsebino in udarnim debijem. Pisani so na kožo ljubiteljem neprilagojenih nevrotičnih godb, ki s prisluhom utrudijo, med prisluhom vcepijo idejo, ob koncu pa za njo zabrišejo vse sledi. So jebena stranka. Normansse lotevajo reči tako intrigantno, da niso zvesti enoličju. Nekajkrat s komadi padejo globoko v uho, da se vam bo še dolgo momljalo.
Dodaj komentar
Komentiraj