Concord Jazz, 2024

Britanska založba Concord Jazz je znana po pestrem naboru jazzovskih glasbenikov. Če se poglobimo v njen katalog, najdemo mojstre stare šole, kot so Stan Getz, Dave Brubeck in Ray Charles, ali pa obetavna imena novejše generacije, Esperanzo Spalding, zasedbo Butcher Brown in mnoge druge. Svoj prostor je na založbi dobila tudi britanska saksofonistka in skladateljica Nubya Garcia, ki se je leta 2017 predstavila z EP-jem Nubya's 5ive.

Po bogatem glasbenem ozadju, ki med drugim zajema udeležbo na poletnem programu kolidža za glasbo Berklee, študij na Konservatoriju za glasbo in ples Trinity Laban ter neštete koncerte na festivalih in sodelovanja z velikani jazza, je Nubya nato izdala prvi dolgometražec Source. S prvencem se je dokazala kot izstopajoča figura moderne britanske glasbene scene, s prepletom spokojnosti in nemira, precejšnjo žanrsko pretočnostjo in improvizacijo pa se je njeno ustvarjanje prelilo v nov, še bolj eklektičen in živopisen izdelek z naslovom Odyssey, ki se mu posvečamo tokrat.

Aktualna plošča, ki je bolj slojevita in dovršena, glasbenico predstavi v podobni luči kot predhodnica in utrjuje zvočno pot glasbenice, ki temelji na jazzu, v katerega so potopljeni hiphop, afrobeat in dub. Sledi tega pristopa najdemo na obeh predhodnih izdelkih, tokrat pa se je bolj poigrala s sodelovanji, bolj poudarila bobne pri prehajanju med žanri in se osredotočila na godalne aranžmaje, kar je letošnja novost. Najbrž lahko to pripišemo njenemu obvladovanju violine že v otroštvu, ki je, zavestno ali ne, sedaj vzniknilo na površje in glasbi vdihnilo novo aromo – ne povsem drugačno ali popolnoma novo, vendarle pa kreativno in osvežujočo aromo. 

Slišimo lahko nekako v nebo povzdignjeno orkestralno izvedbo, ki jo občasno zapelje tudi v zasanjanost klasične glasbe, denimo v najhitreje spisani skladbi na albumu – Water's Path. Tega Garcia ne bi mogla izpeljati brez izjemne izvedbe orkestra, h kateremu se je kot preverjeni formuli za bombastičen jazzovski izdelek vrnila tudi letos. Aranžmaje, ki jih je spisala, so pomagali uresničiti klaviaturist Joe-Armon Jones, basist Daniel Casimir in bobnar Sam Jones. Ti so to plat albuma spet spojili z naštetimi afrocentričnimi žanri, zlasti z njihovo prepoznavno polifonijo in ritmičnostjo, napetostjo in provokativnostjo. Poleg njih so h Garcii v gosté prišle tudi gostujoče glasbenice. Garciino odisejo v prvi skladbi Dawn požene kontrabasistka Esperanza Spalding, tokrat v vlogi vokalistke, ki jo spremljajo mehki klavirski soli, Richie je oplemenitila hiphopovske beate v skladbi Set It Free, na plošči pa z vokalnim univerzumom soula, funka in jazza sodeluje tudi Georgia Anne Muldrow. 

Nubya Garcia je znova zajela vse, kar smo bolj ali manj slišali na plošči Source – klavirske sole, veličastne vložke saksofona in bobnov, ki predstavljajo dobršen del hrbtenice njene glasbe in igrajo pomembno vlogo tudi pri prehodu v bolj hiphopovske dele. Aktualna plošča Odyssey tako vzdržuje isto kvaliteto na tehnični ravni, a je zvok glasbenice tokrat glasnejši, samozavestnejši in polnejši. Je pa tudi bolj dramatičen, ker je uporaba inštrumentov svobodnejša, drznejša, kar je bržkone rezultat večletne izkušnje komponiranja in sodelovanja z ekipo, ki navdihuje in bogati izvirne ideje glasbenice. Srž plošče lahko povzamemo kot napeto poslušalsko izkušnjo, ki krepi sproščen pristop do tradicionalnega jazza in ga na novo izumlja, podobno kot to počnejo mnogi izdelki vodilnih glasbenikov novega vala britanskega nekonvencionalnega jazza.