Real World Records, 2024

Nedelja je dan za počitek, za izlete, za duhovnost. Tako naj matere, očetje, hčere, sinovi, bratje, sestre in tako dalje, predvsem pa študenti in študentke za trenutek odložijo delo in prisluhnejo tejle nedeljski Tolpi bumov. Tokratna recenzija predstavlja pakistanskega pevca, tekstopisca in glasbenega režiserja Nusrata Fateha Ali Khana, zloglasnega pevca sufijskega islamskega nabožnega petja, imenovanega kavali, in album Chain of Light. 

Če se na hitro sprehodimo čez osnovne pojme, da besede ne bodo skozi ušesa spolzele brez pomena, bi sufizem lahko najbolje opisali kot islamski misticizem ali asketizem, ki z verovanjem in prakso pomaga muslimanom doseči bližino Alaha z neposredno osebno izkušnjo Boga, sufijska glasba pa se nanaša na nabožno glasbo sufijev, ki so jo navdihnila dela sufijskih pesnikov. Kavali je najbolj znana oblika sufijske glasbe, najpogosteje pa jo najdemo v sufijski kulturi v Južni Aziji. Kavali je, kot mnoge druge glasbene oblike, družinska tradicija in tukaj tudi Nusrat ni bil izjema, čeprav ga je oče zaradi socialne varnosti najprej spodbujal v udejstvovanju v inženiringu in medicini. Nusrat se je rodil leta 1948, srce pa ga je izdalo pri 48-ih leta 1997. Nusratova diskografija je zelo obsežna, v tokratni Tolpi bumov pa predstavljamo izdajo, ki je bila posneta leta 1990, na vrhuncu njegovih vokalnih moči, izšla pa je 27 let po njegovi smrti.

Nusrata odlikuje predvsem surova, udarna moč njegovega izjemnega glasu in njegova okretna, hitra vokalizacija. Če bi za nekoga dejali, da je vokalni akrobat, gre tukaj bolj za vokalni parkour. In čeprav je Nusrat Fateh Ali Khan leta 1997 umrl relativno mlad, star le 48 let, je za sabo pustil obsežno diskografijo in stopinje na mnogo odrih. Na Zahodu se je njegova prepoznavnost kot ogenj razširila po njegovem nepozabnem celonočnem nastopu na Womadu. Skladbe s plošče so rezultat Nusratovega sodelovanja s kanadskim producentom Michaelom Brookom, s katerim sta leta 1990 posnela ploščo Mustt Mustt, zato je karseda nenavadno, da je recenzirani album izšel šele letos. Ti fonogrami so bili namreč posneti v zelo cenjenem in spoštovanem studiu Real World Studios Petra Gabriela, le nekaj mesecev preden sta s kanadskim producentom in kitaristom posnela kavalski fusion Mustt Mustt. Tako imenovani izgubljeni album Chain of Light je bil odkrit v arhivih omenjenega studia, označen preprosto kot trad. music. V poplavi izdaj in projektov so nekako uspeli pozabiti na te fonograme, niti niso vedeli, da je na njih dovolj materiala za cel album. Ko so po 34 letih te posnetke ponovno odkrili, so jih z analognega traku nemudoma digitalizirali in posneli dokumentarec. Vedeli so namreč, da v rokah držijo zlato z leskom kulturne tradicije.

Pa pojdimo na album. Sestavljajo ga štiri kavali skladbe, v katerih Nusratove vokalne pustolovščine na tablah, vokalih in harmoniju spremlja osemčlanska skupina protagonistovih ožjih in širših članov družine. Tovrstna glasba naj bi poslušalce povezala z nečim nadzemeljskim, vzvišenim, most do tja pa je Nusrat vso svojo kariero gradil z vokalom. In če damo vero na stran, lahko nekaj nezemeljskega vsekakor pripišemo že samo in zgolj Nusratovemu vokalu, ki v svet naprej seje že 600 let dolgo družinsko tradicijo sufijskega petja in muziciranja.

Nusrat je kavale lahko izvajal ure in ure, po cele dneve in noči, kot da bi bil v nekakšnem transu, glavno gorivo za njegovo zamaknjenost pa je bila substanca božjega. S klubskim tranceom ima takšna glasba nemalo skupnega, kot denimo periodičnost, iskanje zamaknjenosti, vrhuncev, očiščenje, sprostitev napetosti, odmaknjenost od zavednega, pobeg v druge svetove in še bi lahko naštevali, zato tudi ni nič nenavadnega, da so Massive Attack za prvo skladbo z albuma pripravili remiks, ki se je vrtel v številnih klubih.

Prva skladba Ya Allah Ya Rehman album otvori s kombinacijo harmonija, table in konvencionalnega kavali ploskanja, podobno kot se začne večina Nusratovih izvedb. Je edini klasični kavalu te izdaje brez znanega avtorja poezije, Nusrat v urdujščini poje hvalo Alahu s spevnim, ponavljajočim se motivom Ya Allah Ya Rehman, vmes preko tabel in harmonija z vokalom ustvarja melodične arhitekture in labirinte, ob boku pa mu z vokali sledita njegov brat in bratranec.

Sledeča skladba Aaj Sik Mitran Di popotovanje začne s počasnejšim tempom table in skoraj lenim harmonijem. Zaslišimo klice, nato pa Nusrat in zbor v pandžabščini najprej začneta umirjeno peti, zatem pa počasi pospešujeta, tako da se iz počasne skladbe ta postopoma spremeni v hitro vrteče se kolo. Nusrat se nenehno poigrava s tablo in harmonijem ter išče prazne prostore, ki jih izpolnjuje z ekspresno artikulacijo in streljanjem četrt tonov, harmonij pa izziva tako, da odbija njegove motive in z njim ustvarja dialoge.

Zlata ptica te izdaje, ki ji je z besedilom vsak moj dih je povezan z njegovo verigo svetlobe tudi podarila naslov, je tretja skladba, kaval, ki ga Nusrat nikoli poprej še ni posnel in ga tudi ne slišimo pogosto v živih izvedbah, ker je zanj znano, da ga je zaradi nenehnih ritmičnih in melodičnih vrtoglavih sprememb izjemno težko izvajati. Nusratov vokal se v nevihtnem vetru melodij in ritma kavala Ya Gaus Ya Meeran nikoli ne izgubi ter je kot svetilnik sredi odprtega morja. Težavnost tega kavala od izvajanja odvrača celo dobro usposobljene zasedbe, zato je Nusrat kaval na tem fonogramu poenostavil, da ga bodo v prihodnosti drugi lahko pogosteje izvajali. Tukaj lahko slišimo Nusratov vokal na vrhuncu moči in zares je izjemno poslušati, kako njegov glas z okretno hitrostjo in ostrino potuje skozi skladbe, in razmišljati o samem tehničnem vidiku tovrstnega vokaliziranja. Za Nusrata bi prej kot to, da je pevec, rekli, da je prevodnik, nosilec, sejalec. Že res, da poje, vendar to občutimo bolj kot neko predajanje pradavnega vedenja z izjemno vokalno sposobnostjo, kot da pri njem ni nobenega mosta ali kratkega stika med dražljajem v možganih in zvokom.

Četrti kaval Khabram Raseed Imshab je v perzijščini del Nusratovega družinskega repertoarja, pela sta ga že njegov oče in dedek, z njim pa se album tudi sklene. Recenzentko je izdaja Chain of Light pritegnila predvsem zaradi Nusratove mojstrskosti, seveda pa vsekakor ne smemo spregledati njegovega spremljevalnega zbora, ki je bil z njim zlepljen kot eno, kot bi bil njegov vzdih, on pa je s petjem zanj veter pogona in obratno. Tudi vsak posameznik zbora je izjemen glasbenik in v kavalih velikokrat slišimo njihove izjemne vokale ali v skupini ali kot soliste ter neusahljiv ritem tabel in mehko spremstvo harmonija. Nabožna glasba je seveda stvar okusa in pravzaprav je težko napisati kritiko kot táko za takó v svojih poteh zasidrano zvrst glasbe, ki se ni sprehodila daleč od svojega jedra in začetkov. Za razliko od omenjene plošče Mustt Mustt se Chain of Light ne preizkuša preveč v iskanju novih načinov predajanja tradicije, pa vendar je Nusratova kvaliteta bila prav v tem, da je lahko vzel več sto let staro obliko pesmi in jo s svojo izvedbo naredil vitalno in živo. Nusrat Fateh Ali Khan je vsekakor bil in še vedno je veter pogona sufijske tradicije, razlika v religiji umetnika in poslušalke pa ob taki izvedbi in performativni gorečnosti slednje ne oropa ključnih kvalitet.