PAN, 2014

Tolpa bumov tokrat nudi tipičen januarski zalogaj – uredniško izpostavljeno ploščo, ki pa je v letu 2014 spolzela skozi izbirčne prste RŠ-evega recenzentskega termina. TJ Hertz torej, alias Objekt, je lani za naša ušesa pripravil samostojni albumski prvenec – ploščo Flatland, ki jo je izdala PAN, založba pod selektorskim vodstvom Billa Kouligasa, enega aktualnih dežurnih berlinskih tastemakerjev, ki je v nekaj letih večje vidnosti svoje izdajateljske izpostave korenito spremenil podobo sredinskega polja bolj pofiliranih muzik vmesja med miljeji eksperimentalnega, elektroakustičnega in klubskega.

Z ločnico nekje okoli prve tretjine leta 2014 se je PAN gotovo do neke mere nepričakovano spustil v spiralo bolj kot kdaj prej zaznamovano predvsem s tirnicami ključno ritmično fokusiranih – po generikah ustvarjalnih metodologij pač klubskih oziroma plesnih muzik. Beneath, M.E.S.H., Bass Clef,  Lee Gamble, nocojšnji Objekt, Black Sites s Heleno Hauff in F#Xom, novi Afrikan Sciences, pogojno pa tudi James Hoof s svojo ploščo virusnih okužb klasičnih ritem mašin. Glede na Kouligasovo strašno ozaveščeno kuratorstvo, ki mu je po recenzentovi presoji še vedno vredno zaupati, se zdi, da zgornji skupek izdaj in individualnih zvočnosti poskuša predvsem z reprezentacijo aktualne razpršenosti mejnih klubskih muzik, s tem pa uspe izpostaviti zgolj zevajočo praznino, ko naj poskušamo ta milje misliti kot vsaj singularen, če že ne ozko definiran pojav. Dejstvo je, da je rdeča nit polja sodobnih eksperimentalnih / klubsko-galerijskih glasb preprosto fabricirana entiteta. To naj bo poglavitni razlog dejstvu, da je Radio Študent lani recenzentsko večinoma ignoriral izdaje založbe PAN. Preprosto v vsem skupaj ni bilo dovolj oprijemljive substance za kritiko.

Nocojšnja plošča je nekakšna vrhunska kulminacija tega paradoksa aktualne stvarnosti. Če dobro pomislimo, gre ob njenem avtorju za popolnoma pričakovano figuro: zvočni inženir, programer digitalnega procesiranja signala za veliko firmo Native Instruments, britanski Berlinčan s preteklimi krajšimi in funkcionalnejšimi izdajami na izzvanih, če ne izsiljenih mejah dubstepa in techna, izdajami ki so znotraj tehničnih skupnosti povzročile kar nekaj pričakovanja ob njegovem albumskem prvencu.

Ker smo z recenzijo Objektove plošče pozni, imamo tokrat priložnost in privilegij v pomoč razgledati se po večini drugod po spletu objavljenih refleksij. Ugotovimo in potrdimo lahko predvsem dve stvari. Prva naj bo dejstvo, da gre za tehnično nad-dovršeno ploščo, narejeno kot objekt fascinacije, po vzoru starega IDM-a. In drugi aspekt, ki izstopa, je dejstvo, da je ta fascinacija v kombinaciji z nakazano razpršenostjo aktualnih mejno klubskih smernic pravzaprav edino, kar je o tej plošči sploh mogoče izreči. Z izjemo Objektovih lastnih navedb svojih motivacij je ob prebiranju recenzij plošče Flatland zelo težko izločiti konkretne interpretacije ali refleksije, ki bi izražale kako posebno glasbeno idejo, s katero se album ponaša.   

Zato in zavoljo lastnih negodovanj tukaj vlečem radikalen sklep. V tokratni Tolpi bumov se ukvarjamo z dejansko prazno ploščo, kolikor je to sploh mogoče. Komparativno je Flatland najbolje misliti ob izročilu Aphex Twina, a s pripombo, da Aphexov kompozicijski poudarek tu nadomešča formalističen digitalen sound design. Po obrtniškem delu z beati, še bolj pa po melodični strani, je Flatland nemočen proti lanskemu Aphexovemu Syru. 

Ker pa, kot rečeno, še vedno zaupamo predvsem založbini narativi, recimo, da je Flatland kot dejanski pozni kandidat za Panovo 2014 (že izdelana plošča je bila v vrsto prednačrtovanih izdaj vključena naknadno), v Kouligasovo zavito vizijo sedel kot ulit in pa recimo, da je Flatland pač kronski dokaz aktualnosti ter vzročne teže / duha ter patine Aphex Twina in širše IDM-a tudi znotraj praznine disfunkcionalne elektronske plesne glasbe v letu 2014. 

Ob sami sebi namenjeni zmesi tehnofilskih proto-trance vložkov, namensko togih in nadalje digitalno mašinsko (skozi miks) razpadajočih poskusov funkcinalnih dubstep, electro ali techno beatov (vmes se z One Stitch Follows Another znajde celo outsider house moment) in za čas tipičnega polnila digitalnega ambienta na albumu Flatland res ni kaj prida materiala za ploden razmislek. Edino vprašanje ob zaključku je – ali ni morda prav to že potencialna ideja, ki stoji za vsem skupaj? In kaj potem ta sploh pomeni? Kot poudarja Objekt sam, je tu ključna perspektiva, perspektiva pogleda na objekt obravnave ... Vprašanje je torej, kdo smo? Headphone geeki, plesalci, tišinci, organizatorji techno partijev, ljubitelji art-muzike, art-Sounda, poslušalci kritike ali samouki selektorji? Kaj bo vsak od nas zdaj s to praznino, in kaj bo s to isto praznino drugega?