Already Dead Tapes & Records, 2016

Ameriška zasedba Obody iz zvezne države New York je ena tistih zasedb, ki nas zavestno nagovarja z obrobja. Z obrobja sodobnih folkerskih zvočnih praks zadnjih nekaj desetletij. Z godbo, ki zveni zadosti samosvoje in suvereno, da bi lahko odzvenevala tudi v širšem glasbenem miljeju. To se je v zadnjih letih zasičilo z raznoraznimi vsebinami iz široke folkerske branže sodobnega indie rockerskega poimenovanja. Njihova aktualna plošča 'Is A Bridge/A Ready Place' je tako najprej izšla na kasetni ediciji založbe Already Dead Tapes & Records v stotih primerkih, ki ji zdaj sledi še vinilna edicija dvestotih primerkov. Širšo slušateljsko skupnost ji zagotavlja zgolj digitalna edicija na bandcampu, torej okolje, ki ga pesti sodobna razpršenost glasbenih vsebin v skrajno šumečem morju raznolikih godb, ki se proizvajajo dnevno in v katere težje pronicamo. Hkrati pa jim glede na kontekst glasbene hiperprodukcije današnjega časa težko namenimo večjo količino poslušalske pozornosti, ker z naslednjim klikom na nas preži že nekaj novega. Glasba Obody pa predstavlja postanek, zahteva potrpežljivost, vzpostavlja lasten, umirjen čas, ki se razgrinja skozi emotivne krajine in nagovore glasu šefa benda Petra Vincenta, kitarista in vokalista ter v skrbno zvočno niansirani govorici zasedbe oz. občasnega širšega kolektiva. Je eterična, a hkrati čvrsto prizemljena in telesna. Je levitacija telesa na težkih krilih psihičnih in čustvenih uteži.

Obody so na nek način arhaični, ne da bi bili arhaični v imitaciji zvena preteklosti, kot je to počel neofolk. Pravzaprav arhaičnost v njihovi glasbi zveni izrazito sodobno, kar je treba razumeti v smislu, da je v arhaičnosti, grobosti in rezkosti zvena že vsebovana sodobnost. Sodobnost, ki je bila utišana, zvočno ukrojena in potisnjena na obrobje. V zvenu so široki in razplasteni, a hkrati ne povzemajo in rekontekstualizirajo folk iz številnih smeri, kot je to počela 'nova čudna Amerika'. So post rock brez klišejskih čustvenih klimaksov in spuščanj. In so hkrati punk rock, kot so punk rock Bonnie 'Prince' Billy, Silver Jews, Smog, Dirty Three in številni drugi. Do njih smo prišli preko ustvarjanja tolkalke Sarah Hennies, ki je klasično izobražena tolkalka, komponistka in improvizatorica, dejavna v številnih eksperimentalnih zvočnih praksah. Pred leti je bila motor zasedbe The Weird Weeds iz Austina v Teksasu. V njihovi glasbi je skozi premolk donela plastovita muzika, sloneča na repeticiji, ki so jo mojstrsko pretvarjali v melodijo in teksturo, skozi kateri ostaja na ravni žanra, a ga hkrati subtilno presega s sijajnimi prepleti ponavljajočih se kitarskih melodij, skrbnih tekstur druge kitare ter motoričnega ritma. Skoznjo so gnetli neko površinsko askezo in rigidnost, globje v glasbi pa je hkrati ležal razprt, prostran prostor zvočnih miniatur, ki atmosfero posameznih pesmi imenitno gradijo na minimalnih spremembah in zasukih v zvočni tvarini. Te delujejo hkrati melanholično in vzneseno. 

In podobno bi lahko orisali glasbo zasedbe Obody, v kateri pa je Sarah Hennies vendarle prišlek. Avtorsko jedro predstavljajo vokalist, kitarist in elektrofonik Peter Vincent, violinist in pianist Jason Calhoun ter basist, klaviaturist in tonski tehnik benda Chris Ploss, ki so skupaj z občasnimi odrskimi gosti nastavili zven Obody že na prvi plošči 'Except For A Song' iz leta 2015. Gre za počasno glasbo, ki jo zaznamujejo baritonski glas Petra Vincenta in počasen kitarski zven ob zvenu godal ter mehko, razpršeno ritmično senčenje in punktuiranje. Zven Obody je asketski v svoji naturi in počasen, kot je denimo glasba zasedbe Low, a ta askeza ne sloni na premolku, temveč na kontinuiranem, skrajno pretanjenem zvenu. 

Ravno v tej predanosti zvenu so Obody intimni, kar ponazarjajo tudi njihovi koncerti, na katerih so sedeči in postavljeni v linijsko formacijo. Če električna kitara ubira ustaljene, a redko posejane žalobno temačne akorde, zveneči bas pa predstavlja svojstveno ogrodje, so ostala glasbila predvsem v funkciji lastnega zvena, razpeta med zvenom, teksturo in melodijo. Vanjo največkrat izraziteje zapadejo ob zgoščevanju, v pritajenih klimaksih in čustveno vznesenih delih pesmi. Violina in bobni so tisti gradnik, ki je ves čas v izjemnem vmesju in kot tak nosilec tenzije. Bobni so ves čas v nekakšnem suspenzu med barvanjem in senčenjem in konkretnim pulzom, ki zna preiti tudi v udarnega, violina pa ves čas v vmesju med toni, med teksturo in vznikajočo melodijo, ki nato prodre v ospredje in nosi glavni naboj vseh osmih pesmi na plošči. Kot denimo še posebej slišno v uvodnih skladbah 'Song For A Prisoner' in 'The Silver Cord’. V svojem surovem zvenu je tako violina glavni odmev pregovorno starega folka v glasbi Obody. 

Nekatere skladbe so bolj razpuščene v formi. Denimo preplet mehkega zvena in senčenih melodij skladbe 'A Million Ways' s prevladujočo ustno harmoniko. V tem Obody včasih spomnijo na glasbo Deana Robertsa in tria Autistic Daughter. Obenem pa v prevladujočo melanholijo ves čas vnašajo mehke vrtince, klimakse, ki spominjajo na zven nekaterih bendov iz zlatih časov kanadske založbe Constellation. Zato lahko njihovo glasbo umestimo v polje atmosferičnosti, ki pa nikoli ni prevladujoča, temveč v funkciji samega čustvenega naboja pesmi. Te vse po vrsti upesnjujejo svojstveno razdvojenost med telesom in duhom, med željami in realnostjo, ki silijo k poletu z zlomljenimi krili. Teža besed in glasbe vzpostavlja zmožnost poleta, a ga hkrati zamejuje, kot smo zamejeni mi sami, navkljub obljubam raznih tehnoloških podaljšanih udov in virtualnih svetov. Tudi v tem so Obody arhaični.