14. 1. 2015 – 19.00

OCRILIM: Beggar

Vir: Naslovnica

Samozaložba, 2014

 

V nocojšnji Tolpi bumov imamo priložnost prisluhniti na teh valovih za zdaj redkeje prisotnemu ustvarjalcu. Govorimo o severnoameriškem kitaristu, skladatelju in vokalistu Micku Barru ter njegovem solističnem projektu Ocrilim. Najnovejša izdaja tega projekta, ki Barra nemara najbolj zaznamuje in ga kontinuirano spremlja že vrsto let skozi vse ostale zasedbe in sodelovanja, ima naslov »Beggar«. Izšla je zgolj kot digitalna izdaja, ki jo lahko poslušate in kupite na bandcampu, kjer je med skopimi informacijami navrženo tudi, da gre morda za zadnjo izdajo. 

A preden se povsem posvetimo plošči »Beggar« je primerna vsaj kratka predstavitev Barra in njegovega dela. Na Radiu Študent smo se z njim nazadnje srečali v DJ Grafitih, posvečenih newyorškim avant-black metal originalom Krallice - Barr je namreč njihov ustanovni član - in v oddaji Razširjamo obzorja, kjer smo predstavljali monumentalno izdajo »Ov« pokojnega dueta Orthrelm. Takrat smo o Micku Barru dejali, da gre za izjemnega kitarskega eklektika, ki ga poznamo tudi kot ključnega člana avant-black metalcev Krallice in predvsem po vrtoglavih solo projektih Octis in Ocrilim. Barrov kitarizem izhaja iz izmaličene vizije električno-kitarskega šibanja, tipičnega za nekatere rockovske in metalske glasbe, čeprav temu pravzaprav ni nikoli služil. Od samega začetka se njegova očitna tehnična veščost udejanja v povsem idiosinkratičnih in avantgardističnih okoljih osebne izraznosti, ki jo v zadnjih letih opažajo vedno številčnejši akterji kreativnih in obrobnih godb. No, nekaj let kasneje vse to še vedno in še bolj drži. Barr se je v zadnjem obdobju profiliral tudi kot improvizator v izbornih situacijah hrupnih somišljenikov, ki jim globinski čar resnega metala in njegovih mnogoterih implikacij ni tuj, in kot skladatelj za manjše komorne zasedbe, predvsem godalne kvartete.

V Ocrilim najdemo vse ključne poteze njegove izraznosti in pristopa, med nas pa so poslane nemara najbolj okleščeno in razoroženo do sedaj. Pravzaprav sledijo liniji izjemne predhodne plošče »Infamin«, predvsem njeni naslovni skladbi. Gre za samotarsko, neposredno in precej izpostavljeno zadevo. Tisti relativno čisti ton glasnega kitarskega ojačevalca, ki zahrešči le ob določenih prijemih, je neizmerno pomemben. Razgalja namreč vsako nianso Barrovega brenkanja, še posebej pri tistih motivih, ki bi jih v drugih žanrskih okoljih običajno zaigral z drugačnim zvokom – distorzijo in pripadajočim »sustainom«. Prav tako njegova neverjetna brenkalna in ubiralna preciznost nikakor ni in nikoli ni bila zgolj tehnična vaja, temveč ključni gradnik neke specifične ekspresivne pokrajine. V vse to pa zareže surovi Barrov krik, ki ga poznamo že iz njegovega vokaliziranja pri Krallice, in tisti tipični black metalski gnev, skurjenost, ki obup in parajočo intenziteto premakne v mrakobno, komorno in malodane intimno okolje. V naslovnem komadu »Beggar« se celo zdi, kot bi brez vsakršne parodije kanaliziral, vsem poznano hripavo hropenje prenekaterega berača in brezdomca.

Njegovo igranje se tako približa tistim redkim naplavljenim trubadurjem zadnjih desetletij avantgardnega rocka, kot so Keiji Haino, na srečo brez njegovega teatra, in nemara vedno znova zapostavljeni in premalo cenjeni, Thomas Bonvalet oz. L'Ocelle Mare, nekdaj pa tudi Cheval De Frise. Barr načeloma ni niti noiser niti eksperimentalni improvizator, a si zanj upam trditi, da je bolj na robu, »out there«, in osebno zastavljen v iskanju ter perpetuiranju nečesa relevantnega in unikatnega kot legija pro-forma sodobnih izvajalcev in njihovih izdelkov. Ob tem se spomnim nekega davnega intervjuja z Johnom Zornom, v katerem govori o umetnikih, ki s svojim delom dejansko ustvarijo lasten svet, ki je nemudoma prepoznaven in njihov, celo devianten in avtističen. Obenem pa s tem razkrivajo skrite dinamike in alkemično kombinirajo sestavine, ki nam artikulirajo tudi marsikaj o svetu, ki si ga vsi delimo. 

Na plošči »Beggar« so štiri skladbe, tri od njih so označene kot »beggars«, torej berači. Zadnja, ki ima naslov »Braited Mass«, je pač »braited mass«. V prvi razred spadajo »Beggar«, »Worry« in »Mars«, ki še najbolj ustrezajo zgornjim opisom. »Braited Mass« je še en zajeten kos tipične Barrove kakofonične in večplastno nasnete kompozicijske ekstravagance, v kateri se asimetrične in vegaste atonalne linije mešajo z obsesivno repeticijo. Plošča kot celota je kot večina njegovega opusa precej izstopajoč izdelek, ki pravzaprav niti nima polnopravne fizične oblike in se bo morda komu celo zdel zgolj mimogrede natrošen skupek na spletu. Tudi zato jo poslušamo v celoti in vrstnem redu, vas pa vabimo, da se skupaj z nami potopite v globine in doživljajske krajine, ki jih razpira.

 

Leto izdaje
Avtorji del
Institucije

Dodaj komentar

Komentiraj