Entropy Records, 2012

Ime Jernej Marušič alias Octex ne bi smelo predstavljati neznanke nobenemu zavzetemu poslušalcu elektronike. Že od svojega silovitega, še zmeraj spoštovanega dolgometražnega prvenca Idei Lahesna se je uvrstil med najbolj obetavne mlade dub techno producente, z nadaljnjim raziskovanjem zlomljenih dubovskih odvodov z glitch vplivi pa je kvečjemu potrdil svoj talent za visokokakovostne produkcije raznolikih slogov. V teh desetih letih je kot DJ med prvimi z odprtimi rokami sprejel digitalne posebnosti nebroja tehnologij v obtoku in jih uspel pregnesti v lasten, samosvoj izraz, ki skorajda nikoli ne razočara. Ko vrti, Marušič enostavno blesti - tako na tehničnem kot selekcijskem nivoju; kdor ga je uspel ujeti med živim nastopom, je gotovo ujel njegov nezgrešljiv čut za potankosti in dinamiko.

Takšna pretanjenost pa v stereotipnem klubskem kontekstu, razpaslem v Ljubljani in po svetu, v vsej svoji igrivosti navzven predstavlja še zmeraj grozljivo strogo okolje, ki poslušanje postavlja v ozadje, poslušalca in plesalca pa sili v vlogo oskubljenega obiskovalca. Na prvi pogled je producent elektronike zaradi takšnih okoliščin v dveh skrajnih primerih prisiljen bodisi v strogo funkcionalnost - kompromitiranje lastne estetike - bodisi v umik v varne vode abstrakcij, ki samodejno odbijajo ozke techno pravoverneže in se prikupljajo sicer manj številčnemu, a odločneje bolj odprto deklariranemu resnejšemu poslušalstvu. Seveda je to prepričanje v veliki meri zmotno, kajti vsak odličen producent elektronike - plesne ali ne - mora biti mojster ustvarjanja zvočnih pokrajin, razburljivih tekstur in meglenih ozračij – ne glede na to, ali jih poudarja z ritmičnimi posegi ali ne. V tem smislu je ločnica med ritmizirano in ritmično glasbo precej tanka in s ploščo Every Sound Tells A Story se je Octex z uporabo terenskih posnetkov tja že odpravil, s svojim beats projektom Pavemental pa v zadnjem času ponovno uspel vzbuditi mojo pozornost, saj se je pravočasno vklopil v val slovenskih producentov, ki estetiko glitch-hopa raziskuje po dolgem in počez. Novica o njegovi plošči Dead Center Of Nowhere je tako zame postala domača novica leta ... dokler nisem izvedel za dejstvo, da gre za ploščo, nastalo deset let nazaj - kot naslednik prelomne Idei Lahesna.

A kar sem začel poslušati, se je izkazalo za razburljivejši dokument, kot sem si drznil pričakovati. Naslednik Idei Lahesne, ki je skozi 4x4 matrico utirala pot mlademu dub techno producentu, je namreč brez kickov. Zdi se, kot bi Marušič na plošči Dead Center Of Nowhere izdelal čudovite, prosto romajoče sintetizirane signale v vesolje in jih snemal, medtem ko bledijo. Z drobnimi kliki in odmevi skozi na novo ustvarjeni prostor je sicer tesno povezan z dub technom, ki ga je ustvarjal tisti čas, ampak na drugačen način: temačneje, kot bi bil senca svojega predhodnika, pozabljena in zaklenjena. Zdi se, kot bi bila plošča oskubljena ritma, nastavljena in pripravljena za ritmični skelet, a nalašč neodposlana. Nekaj se mi je definitivno zdelo nenavadno na tem albumu, in ne samo dejstvo, da je bil napovedan že leta 2008 pri rx:tx, izdan pa letos pri francoski Entropy Records.

Medtem ko večina plošče pluje nekje v zrnatih, predvidljivih vodah abstraktnega dub techna, se v najdaljši kompoziciji, za katero si bomo vzeli največ časa v današnji Tolpi bumov, poimenovani Stream Of Static, zgodba o Octexovem raziskovanju zvoka na plošči formalno-kronološko konča, a zame šele začne. Namreč, nekje na sredini kompozicije, kjer ni slišati nič več razen pokcev, prasketanja in oddaljenih odmevov človeškega glasu, lahnih ter komaj slišnih, izgubljenih sredi ledeniške pokrajine, se poslušanje današnje plošče dejansko začne. Tanka meja med komajda slišnim tokom statike in tistim, ki je izgubljen v njej, in sploh možnost za zmeraj izgubljenega signala, tistega Niča onkraj zvoka, onkraj sluha, prepuščeno sami domišljiji; je portal, ki ga plošča Dead Center Of Nowhere odpira. Šele takrat lahko začnemo ploščo poslušati v vseh smereh, od zadnjega komada do prvega, po različnih vrstnih redih, random, in bomo poslušali Octexovo ploščo, kot je sama hotela. Medtem ko sem večji del časa prevajal naslov plošče v slovenščino, se spraševal o mrtvem centru, o fokalni točki Octexovega dela in možnih nadaljnjih odvodih, sem se kvečjemu izgubljal v morju vprašanj, ki jih album samodejno odpira: kam ta plošča sploh meri v letu 2012? Kaj je njen namen in cilj? Kaj je njena tarča? In več kot je vzniknilo vprašanj, bolj se mi je jasnil zgolj en odgovor: Dead Center Of Nowhere nima cilja, prišla je deset let prepozno. Obtičala je zunaj svojega časa in nima nobene tarče. Namreč, če zadeneš tarčo, si zgrešil vse ostalo.