rx:tx, 2010



Govor o technu se je večinoma sukal okoli njegove mehaničnosti in odtujenosti. V zgodnjih 90-ih letih prejšnjega stoletja pa se je v Berlinu pojavila novost, ki je poleg značilnih sestavin techna k sebi pripojila še nevideno čutnost. Nadeli so ji oznako dub techno. Na prvi pogled bi pomislili, da sta zvrsti praktično na nasprotnih bregovih. Toda ob podrobnejšem pregledu glasbenega inženiringa obeh zvrsti ugotovimo presenetljivo podobnost: gre za stremljenje k funkcionalnosti zvokov in čutnosti, ne melodije. Zaradi nenehnega iskanja odtenkov pa zna biti dub techno zahteven in naporen za ušesa, včasih celo bolezensko samozadosten. Izziv in hkrati nagrada se namreč skrivata v iskanju zanosa in gibanja v nečem, kar se na prvi posluh sliši nepremično.

Omenjena estetika spremlja slovenskega ustvarjalca Octexa že od samih začetkov njegovega ustvarjanja. Jernej Marušič je večji del zadnjega desetletja posvetil razvijanju lastnega zvočnega jezika, ki sloni na povezovanju techno zametkov z dub reggae raziskovanji notranjega prostora. Prvenec Idei Lahesna iz leta 2002 je bil v širšem evropskem prostoru prepoznan kot edinstveno delo, ki se je še oklepalo four-to-the-floor recepta purističnega dub techna. Variations, izdan leta 2005, pa je z lomljenimi ritmi že nakazal, da se Octex žanrskih šablon nikakor ne misli držati. Tehnologija, ki jo je uporabljal na omenjenih ploščah, se je precej zanašala na pomoč računalniških programov. Vendar določena tehnologija lahko Marušiča, kot sam pravi, z raziskovanjem možnosti zaposli za kakšno leto ali dve, nakar doseže limito, kar povzroči ponovno prizadevanje za nove izraze.

Iz tega razloga si je Octex v zadnjih letih nabral arzenal modularnih sintetizatorjev in sorodne mašinerije, ki ga je pripeljal do albuma z naslovom Every Sound Tells a Story. Zgodba seže približno štiri leta nazaj, ko so Jerneja Marušiča kot enega vidnejših multimedijskih umetnikov na Slovenskem k sodelovanju v Beogradu povabili mednarodni avdioaktivisti Ultra-red. Ultra-red so radikalen globalni kolektiv, ki se ukvarja z vznemirljivimi vprašanji javnega prostora. V letu 2006 so usklajevali in soustvarjali terenske zvočne posnetke na območju Bloka 70, kjer so se zadrževali vojni begunci, kitajski trgovci in romski deportiranci iz Nemčije. Zamisel o avdiokolažiranju je vzbrstela ravno tam in od takrat naprej je Octex večino časa s seboj prenašal tudi snemalno napravo, s katero je beležil zanimive zvoke in vzdušja.

Urejanje terenskih posnetkov, ki so se mu nakopičili v zadnjih letih, in spomini, ki so jih vzbudili, so služili kot osnovna matrica za vsak komad. Vsaka izmed devetih skladb torej nosi edinstveno zgodbo. Uporaba terenskih posnetkov v pesmih seveda še zdaleč ni novost; je pa eden od razlogov, zaradi katerih je nov album naplasten s čudovitimi ambientalnimi pokrajinami. Every Sound Tells a Story očitno daje prednost prostoru, posameznim analognim zvokom, presejanim skozi zrnate filtre. Ritem se razglaša v podobi prerezanih kablov v prostoru, ki se intuitivno vračajo k svojemu izvoru. Ko se ponovno povežejo, se razkrijejo v pravi luči: kot globoka, razgaljena struktura reggae glasbe. Petje reggaejaša Kinga B-fina iz Sierra Leoneja, ki je prvi vokalist v Octexovih komadih, je tudi svojevrstno presenečenje. Vokali so bili posneti kot šala na prijateljevem prenosniku, v pesmi Zionskirche Dub pa jih Marušič z resnostjo okretno umešča v lasten kontekst. Intenzivnost albuma popusti le v zadnji tretjini, ko ritmi postanejo dosti abstraktnejši kot sicer.

Octex je z novim izdelkom vnovič pokazal, da kot ustvarjalec neprenehoma raste in izboljšuje kvaliteto svojih produkcij. Every Sound Tells a Story je pestra plošča, ki zvesto sledi estetiki izginjanja. V svoj zvok sprejema techno, dub in ambientalne vplive, od katerih noben pretirano ne izstopa. Nerazveznost teh vplivov pa ponuja na milijone interpretacij. Nihče nima prav in kdor pravi, da ima - se neizogibno moti ...