Five Day Weekend, 2012

Kalifornijski emsi in bitmaker Oh No je bil na začetku kariere deležen malo večje pozornosti tudi na račun tega, ker je mlajši brat megapopularnega Madliba. Med bratoma Jackson je tako Oh No tisti manj znani, pa čeprav mu je ime Michael. Skoraj praviloma dela idejno sklenjene, tematske projekte - semplerski material namreč rad jemlje iz ene same mavhe. Tako je v preteklosti že posnel album, ki je kradel izključno iz muzike skladatelja Galta Macdermota, potem album Ethiopium, kije semplal izključno starejše etiopske mojstre, za en projekt pa je ropal samo iz arhiva založbe Now Again ... Novi paket se imenuje Ohnomite in Oh No je tokrat posnel album, ki črpa izključno iz koščkov muzike blaxploitation filma iz sedemdesetih let z naslovom Dolemite. Na njem slišimo kar nekaj gostujočih emsijev: Mf Dooma, Alchemista, Guilty Simpsona in celo Erica Sermona ter Sticky Fingaza!

Dolemite zavzema nedvomno posebno mesto v šodru blaxploitation filmov – predvsem zaradi dela enega človeka, stand up komika Rudyja Raya Moora, ki v filmu igra glavno vlogo posebej artikuliranega zvodnika, hkrati pa je napisal tudi scenarij in glasbo. Kar seveda močno spominja na še na enega fleksibilnega pionirja Melvina Van Peeblesa, ki je film Sweet Sweetback's Baadasssss Song, ki velja za predhodnika žanra blaxploitation, produciral, režiral, napisal scenarij, v njem igral in zanj napisal glasbo. No, pri filmu Dolomite ima glasba, tako kot pri vseh blaxploitation projektih, poseben pomen in sedaj je Oh No vzel ta material, ga nasekal in nalepil v tematsko sklenjen projekt Ohnomite. O projektu se je dolgo šušljalo, že takrat, ko je bil Rudy Ray Moore še živ. Umrl je leta 2008. Oh No se je odločil, da bo njegov tokratni tematski projekt za razliko od večine prejšnjih skoraj v celoti vokalni. K sodelovanju je povabil ogromno emsijev – povratnika MF Dooma, stones throwovce Guiltyja Simpsona, MED-a in Wildchilda, potem slavčka Joseja Jamesa, pa Phife Dawga, Chino XL-a in celo dva nepričakovana veterana, Erica Sermona in Sticky Fingaza.

To, da na ploščku Oh No krade izključno iz filma Dolemite, ni zadeve naredilo prav nič dolgočasne. Material je razgiban, tako kot stili emsijev, prevladujejo pa oštre in nič kaj zabavljaške podlage. Glavnina je izjemno kompaktna in sproducirana v sedaj že starošolski tehniki druge polovice devetdesetih let. Tako album nekoliko spominja na nedavni projekt portisheadovca Geoffa Barrowa z naslovom Quakers, le da so Quakersi z neverjetno množico raperjev in beatov veliko bolj radikalni.

Ohnomite je bistra plošča, saj beatmaker in emsi Oh No humornost, zajebantskost, torej funk glasbe filma Dolemite obrne v povsem novo smer, a hkrati niti malo ne potepta izročila. Nekateri beati so že rahlo mračni, drugi namigujejo na psihadelijo, prav vsi pa sučejo in vrtijo estetike in pomene izvirnika. In Oh No na ploščku uspe odlično podložiti številne goste. V resnici mu uspe več – podlage so tako rekoč prav vse po vrsti suvereno čvrste, hkrati ustvarjajo razvejanost in kontinuiteto, medtem ko se vsi nakladači seveda ne izkažejo povsem.

Tematski albumi brez razlage, torej brez poslušalčevega zavedanja, da gre za tematski album, ki je posvečen določenemu avtorju, poglavju, sceni ... ponavadi nekaj zgubijo, poslušalec skoraj mora poznati (pred)zgodbo, da razume določene rešitve, mora biti “in the know”, da lahko spoštuje in dojame reference vseh detajlov. Producenti zaradi tega, ker se vpenjajo v določen jasen okvir, včasih sklepajo kompromise, drugič so posiljeno radikalni. Ohnomite je brez razlage, da sempla samo iz filma Rudyja Raya Moora, še zmeraj reperska plošča kot se šika. Je repčuga, ki zaobjame ali na novo servira slog, ki se je v Kaliforniji pred petnajstimi leti tako bogato razcvetel v okolju založbe Stones Throw v času bande Lootpack.

Ohnomite ni le poklon enemu biserov Blaxploitationa in ni le reinterpretacija glasbe iz filma Dolemite. Je udarniški pohod Oh No-ja z brigado izpiljenih emsijev in je nadaljevanje njegove serije suverenih in močnih izdaj po zares sijajnem albumu, ki ga je nedolgo nazaj, že letos, izdal v navezi z Alchemistom pod imenom Gangrene. Oh No, Gangrene, Quakers, Killer Mike, pogojno Odd Future in še mnogi drugi ne samo napovedujejo, ampak so že pred polčasom potrdili, da leta 2012 hiphop spet ne bo smrdel. In veliko še prihaja ...