Castle Face, 2018

En album na leto je glavni slogan Johna Dwyerja, čela rodovitne kalifornijske zasedbe, ki smo jo skozi njihov dvajsetletni obstoj prestrezali pod različnimi imeni. Orinoka Crash Suite, OCS, Orange County Sound, The Ohsees, The Oh Sees, Thee Oh Sees, tokrat pa le Oh Sees. Enako kot z mešanjem imen, pa ne ostajajo na istem mestu niti s svojimi izdajami. Te nikoli niso zares rasle v smislu razvoja in krepitve benda v trdno formacijo samosvoje odmevnosti, pa čeprav so v svojem kameleonskem ovoju še zmeraj prepoznavni, marveč so preprosto delovale kot mnogi različni odvodi Johnove rockovske nabritosti. Danes obravnavani album Smote Reverser že v imenu podaja opozorilo na ponoven preobrat v glasbi, kar ni niti malo presenetljivo, sploh pa v primeru te zasedbe tudi ni v veliko pomoč. Enaindvajseti album po vrsti je drugi v postavi basista Tima Hellmana, bobnarske dvovprege Dana Rincona in Paula Quattroneja ter seveda kitarista in vokalista Johna Dwyerja. Ne umanjka pa niti stalnica na večini albumov Brigid Dawson, ki je pravzaprav skrito orožje Johnovih vokalnih linij in dodatnih melodij, čeprav sama ne nastopi v prav vseh komadih. Novost so tokrat prav gotovo glasbila s tipkami, kot so orgle, mellotron, klavir in sintetizator, na katere igrata John in predvsem Tomas Dolas, in ki album postavljajo na križišče neštetih smeri, ki jih Oh Sees za zdaj le oplazijo, ne oprimejo se jih zavestno v konkreten odklon oziroma jih v svoj izraz vzamejo kot podlage mnogega. Smote Reverser je zato živahen, dinamičen in razburljiv album tokratnih Oh Seesov, ki poleg Tya Segalla in Gizzardov sodijo med plodovitejše in hkrati idejno bolj domiselne izvajalce nastlanega aktualnega garažnega psych rocka.

Enourni album nebrzdano zganja nove ukane in mahinacije, ki jih Dwyer in ekipa nalagajo na stare in v njihovi izvedbi preverjene garažne, kraut, psych, folk in punk podlage. Očiten je preboj že omenjenih inštrumentov s klaviaturami, ki pričakovano prebrisanost Oh Sees le še podvojijo in že tako neuglajene komade spet znova spustijo z verige. Ti se pogosto razpletejo v mrkoglede zmedene orkestralnosti progresivnega in tršega rocka ali proto metala, denimo v purplovskem komadu Enrique El Cobrador. Na gruvajočem ritmu in blagem falzetu zgrajena pesem C prikliče gizzardovsko pretočnost in norčavost, medtem ko se v Last Peace, duetu Dawsonove in Dwyerja, celo za hip približajo svoji psiho folk plošči Thee Hounds Of Foggy Notion, preden razneženost znova prekrije blazen rockovski razvrat. Še bolj gromki in zagotovo najbolj peklenski komad, ki žal ne pooseblja celega albuma, pooseblja pa definitivno naslovnico albuma, je Overthrown, singl, ki v ritmičnem divjanju bobnov, kitarskih jekih in nemoralnem raztrganem vokalu vsebuje nekaj vražjega in spontano metalskega. Kot totalen antipod omenjenemu komadu pa tu stoji še kozmičen in zeljarsko rockerski Anthemic Aggressor, ritmično neparno ubran dvanajstminutni izlet najbolj improviziranih momentov na plošči nedorečene vsebine.

Smote Reverser vsebuje agresijo, podivjanost, prostaškost in nabritost v prav tolikšni meri kot vsebuje zasanjanost, spevnost, razigranost in neobremenjenost. Oh Sees so seveda jasno zopet izbrali nov pristop k glasbi, a se ne opredelijo oziroma niti ne nakažejo smeri, kam jih v vsej tej raznolikosti najbolj vleče. Prav noben komad ne stoji kot reprezentacija albuma, da bi z njim lahko pokazali vsaj zametek izdaje, so pa tu nekateri, ki absolutno izstopajo in zagotavljajo zadostno prostranost za nadaljevanje. A zakaj bi se Oh Sees sploh sekirali; sodeč po sloganu en album na leto, bo nov že prav kmalu tu. Tisto kar je skupno vsem njihovim izdajam, je razsajanje po prašnih, vihravih in meglenih godbah, ki jih fantomsko odkrivajo in znova zakrivajo v trenutni navdih hitrih izdaj - saj se namreč držijo tudi drugega slogana, ki pravi, da album ne postane bolj kvaliteten, ko je v pripravi več časa …