Zavod Sploh, 2024

Tolpo bumov namenjamo drugi plošči slovenskega jazzovsko-improvizacijskega septeta Oholo!. Sestavljajo ga dodobra prekaljeni, sami vrhunski improvizatorji, ki so zahvaljujoč svoji ustvarjalni sili, pa tudi sili razmer, aktivni na mnogoterih frontah, v številnih zasedbah, projektih in njihovih inačicah ter tudi marsikateri obglasbeni dejavnosti. Oholo! so dva saksofona oziroma klarineta – altovski Jure Boršič in tenorski Andrej Fon –, Marko Jenič z violino, Andrej Boštjančič Ruda oziroma na koncertih Andraž Mazi z električno kitaro, kontrabasista Jošt Drašler in Tomaž Grom ter bobnar Vid Drašler. Skupaj in vsakega posebej uvrščamo v sam vrh širše regionalne improscene in jih kot sestavne delčke najdemo v širokem diapazonu slovenskega prosto-, jazzovsko- in širšegodbenega mozaika. Tako kot njihov prvi izdelek Mnogobolje izpred štirih let je tudi plošča Šiba, nastala pod snemalno taktirko Hrvoja Nikšića in izšla pri Zavodu Sploh.

Album Šiba tvorijo štirje, medsebojno precej različni štikli, ki so časom primerno razdeljeni na dve vinilni strani in tudi izdani na fizičnem vinilnem nosilcu. V prvih dveh skladbah Šiv in Kiparka, ki ju podpisuje Jošt Drašler, se zasedba poigrava s številnimi iteracijami, repeticijami in variacijami relativno enostavnih fraz, meandrira med postbopovsko, prostojazzovsko živahnostjo in enostavnejšimi parti. Ko prikaže bigbendovski značaj, ga hitro zaduši z minimalizmom, blaženjem s tišinami, zvočnimi bonbončki in igrivost nadaljuje s postopnim povratkom v ustaljene nagruvane tirnice, poškropljene z raznovrstnimi linijami, licki, pihi in izrazito dramatiko. Druga polovica plošče je nekoliko drugačna. Skladba Kino uho II. Tomaža Groma nas popelje nekam v zadimljeno, zakajeno in izrazito cinematično glasbeno spremljavo nečesa zatemnenjega, kompozicija Ga ni, pod katero je avtorsko podpisana celotna zasedba Oholo!, pa še najbolj spominja na pretekli izdelek in njegovo razkošnejšo godbo.

Vsekakor je v vsaki od posnetih skladb slišati temeljno čvrsto tovarištvo, prezrcaljenost dolgoletnega plavanja v isti vodi, prepletenost vsakodnevnic akterjev zasedbe, v kateri nihče niti ne želi zares izstopati in se raje prepusti sinergiji grajenja, kolektivnega ustvarjanja, ki je seveda zasidrano globoko v genski zapis, v podzavest, v podstat glasbe, ki jo zasedba Oholo! izvaja. Aktualni izdelek našega improvizatorskega superbenda je manj orkestrski, morda malo bolj zazrt vase, vsekakor manj grandiozen od predhodnika, bolj partovski, bolj epizodičen, veliko manj nahajpan, bolj minimalističen in osiromašen, morda celo pesimističen.

In če Miha Zadnikar album sam, pa tudi druge vidike trenutnih, ne pretirano rožnatih razmer, v katerih je nastal – kot pravzaprav reprezentativen primer scene – v svoji izvrstni spremni besedi predstavi v večdimenzionalni luči in izpostavi, da je glasba veliko boljša od situacij, v katerih nastaja, se z njegovo tezo – tudi v luči slišanega – preprosto moramo strinjati in poante potencirati. Če torej ni nič nenavadnega, da je tovrstna muzika v svoji izvedbeni obliki obsojena na nišne, obrobne prostore in maloštevilno publiko, je v relaciji na njeno kvaliteto zagotovo vsaj nepravično, da njenim kreatorjem in akterjem pripadajo tako majhni koščki prostorov in sredstev, ki so potencialno tam nekje zgoraj na voljo za njeno snovanje. Tako so primorani – pravzaprav podobno kot zasedba Oholo! – obstajati v obliki posameznih kampanj, projektov ter biti bolj kot v prostoru in času toliko močneje povezani v duhu.