Sub Rosa, 2017

Ptice, ki jih na plano privabijo nevihte in se skrivajo v ozadju imena Oiseaux-Tempête, so se na glasbenem horizontu pojavile v letu 2012, ko sta kitarist Frédéric D. Oberland in basist Stéphane Pigneul sklenila svoj ustvarjalni potencial in družbenokritični gnev prenesti v skupni glasbeni projekt. V začetnem obdobju sta vključila še bobnarja Bena McConnella, bolj znanega denimo po sodelovanju z Marisso Nadler in Au Revoir Simone, ter fotografa in avtorja terenskih posnetkov Stéphana C. Sicer pa prvotni duo z novimi izdajami naključno vključuje nove glasbenike, večkrat kar na rednih ekspedicijah od Pariza do Sredozemlja in Bližnjega vzhoda.

Prvi album Oiseaux-Tempête je edini, ki je v celoti posnet v dejanskem studiu v Lyonu, vključuje pa seveda tudi terenske posnetke vezane na politično ozračje v Grčiji, s čimer čutimo tudi težnjo po snemanju ogrodij skladb izven v ta namen opremljenih prostorov. Z vidika zvoka sta se s svojim prvencem Oiseaux-Tempête še nekako oklepala formalizma bolj klasičnih struktur skladb s post-rockovskim in stonerskim značajem ter psihedelično ambientalo, v katero so se na momente vrivali  koščki elektronike in eksperimentiranja s samplerji in efekti. Odprava do Istanbula in Sicilije je navdahnila naslednjo ploščo Ütopiya, s katero je zasedba znova predstavila elementarno kritično držo, močneje pa odklonila formalizem strukturiranih komadov ter vključila dodaten pluralizem zvokov obiskanih krajin in skoraj filmsko dinamiko. Letošnji AL-‘AN! (Right Now!) pa v tej liniji pomeni še korak dlje, saj ne vključuje zgolj terenskih posnetkov govorov in naključno posnetih zvokov, temveč privzame še delež glasbene tradicije Bližnjega vzhoda. Duo je v ta svoj najbolj drzen in tematsko pretresljiv projekt vključil štirinajst raznolikih gostov in z njimi zavidljiv inštrumentarij. Velik del skladb je osnovan na posnetkih improvizacij iz Libanona, končno podobo skladb pa so nato z manjšimi nasnemavanji zaokrožili v Franciji. Med gosti velja izpostaviti vsaj francoskega producenta plesne glasbe, ki ustvarja psevdonimom Mondkopf, francoskega bobnarja Sylvaina Joassona iz zasedge KinG in Sharifa Sehnaouja, pobudnika impro scene v Bejrutu, kuratorja festivalov, v prvi vrsti pa kitarista, dejavnega v prosti improvizaciji na relaciji Bejrut-Pariz.

Oiseaux-Tempête z novim albumom in z lokalnimi glasbenimi ustvarjalci pripojita arabske zvočne elemente na način, da ti niso zgolj ornamenti, temveč postanejo sestavni del bendove primarno rockovske usmeritve. Te tradicionalno orientalske elemente prepoznamo že v uvodni skladbi Notes From The Mediterranean Sea, ki jo prijetno vodi hurdy-gurdy skupaj s saksofonom in podloženimi sinti. Ta uvodna skladba predstavlja ambientalni intro, ki se neopazno zlije z naslednjo Bab Sharqi, v kateri bendir, to je arabska različica tamburina brez kraguljčkov, uvede tempo, osnovno temo pa si spretno izmenjujejo vsaj tri različna brenkala – akustična in električna kitara ter električni buzuk. Po bolj zasanjanem uvodnem delu plošče se s skladbo Feu Aux Frontieres zvočno dogajanje prestavi v prometno osrčje mesta Bejrut. Tu sledimo terenskemu posnetku naključnih pogovorov, nekje v daljavi pa odmeva bodisi petje bodisi molitev. Priključitev lutnje, ki vodi glavno linijo, še dodatno prispeva k stapljanju tradicionalnega in sodobnega, če pomislimo, da je bil to nekdaj eden bolj priljubljenih evropskih inštrumentov s perzijskim poreklom.

V nadaljevanju se zasedba postopno vrača k zvenu post- in stoner rocka, na primer s skladbama The Offering in Through The Speech Of Stars. Prvo velja izpostaviti zaradi usklajevanja inštrumentala s posnetkom palestinskega Nobelovega nagrajenca za mir Mahmouda Darwisha. Natančneje gre za politični govor Red Indian's Penultimate Speech To The White Man. Skladba Through The Speech Of Stars pa izstopa že zaradi dolžine dobrih sedemnajstih minut, tako deluje kot že skoraj samostojna izdaja, čeprav se izjemno ujema s celotno zvočno podobo plošče, zajame namreč vse do sedaj opisane zvočne komponente ostalih skladb. Tu naracijo prevzame G. W. Sok, nekdanji frontman zasedbe The Ex, ki je, sorodno Oiseaux-Tempête, svoj čas preizkušala podobne zvočne in politične mejne situacije, le da je svoje raziskovanje usmerila v izbrane afriške države. Z dramaturško napetostjo Sok tu spremlja skoraj orkestrsko verzijo izjemno dinamične rockovske skladbe, v kateri mirnejšo otožno kitarsko repeticijovečkrat sekajo težki riffi v funkciji refrena. Vokal, ki izstopi, poslušalca pretrese in osvesti s premisleki o današnji otopeli družbi, ustvari pa tudi izrazito kinematografsko vzdušje. V osrčju nevihtnega Bejruta sta nastali tudi izstopajoča dronovska skladba Hurra Osba3o / Par-delà le Désert in sakralna ter pretežno sintovsko obarvana Carnaval.

Igranje v novih okoljih in posledične priključitve sodelujočih lokalnih glasbenikov pri posameznih skladbah je zvenu zasedbe omogočilo vključitev novih žanrskih dimenzij in še bolj nekonformističen izraz. Oiseaux-Tempête v tem kontekstu omogoči, da tradicionalno in sodobno tu delujeta v odnosu medsebojnega spoštovanja. Ob nenehnem zasledovanju političnih situacij na Bližnjem vzhodu zasedbino udarnost in sporočilnost skladb lepo strne govor v skladbi Electrique Résistance: ˝I don’t think we should’ve just … uh, use the peaceful way to protest. I think we should f*ck things up big time...because it’s self-defence!˝