OTORoku, 2016

Plošči tokratne Tolpe bumov bi morda lahko napovedali kar vpis v zgodovinske knjige o svobodni improvizaciji. Prvo glasbeno srečanje med dvema izjemnima glasbenikoma je bilo zabeleženo 15. aprila na znani lokaciji malce izven Londona, kjer se združuje in srečuje tuja ter tamkajšnja bolj ali manj znana kreativna srenja. Cafe Oto je prostor, ki deluje od leta 2008 in je do danes pridobil izredno solidno veljavo. Ne le zaradi programskega izbora, temveč predvsem zaradi celotnega pristopa. Kafič, ki je mimogrede tudi perzijska restavracija, nudi poleg koncertnih dogodkov tudi rezidenčni prostor, kamor tedensko naseljuje raznorodne umetniške prakse in njihove akterje. Od leta 2012 in z izdajo live posnetka s kafiča, ki so ga v okviru rezidenčnega bivanja Petra Brötzmanna izvedli Steve Noble, John Edwards in Brötzmann sam, pa njihova organizacija deluje tudi kot založba pod imenom OTORoku. Njihovo delovanje je zaenkrat osredinjeno na snemanje in izdajanje plat s koncertov v Cafe Otu.

Tako gre tudi pri tokratni plošči za posnetek  v živo. Njena akterja pa sta že dolgo uveljavljena, nam dobro poznana in sedaj na sceni pravzaprav integralna Okkyung Lee in Bill Orcutt. Lee kot ena vidnejših čelistk sodobnih raziskovalnih glasb in kot eden izmed stebrov newyorške downtown scene in Orcutt z električno kitaro in gromečo prezenco v noise-rock vodah. Da bi njuna inštrumenta z lahkoto skupaj zvočno funkcionirala, je jasno že samo iz dejstva, da sta obe glasbili strunski in posledično lahko proizvajata podobne zvoke. Pa vendar to še zdaleč ni dovolj za prepričljivo podajanje in oblikovanje materiala. Če za hip zajadramo v samo zvočno podobo LP-ja, nam je hitro jasno, da na kar nekaj odsekih lahko zvoke, ki prihajajo iz njunih glasbil, pripišemo kateremukoli izmed inštrumentov. Še večkrat se, ozirajoč se samo na tehnično plat zvoka, lahko vprašamo, od koga prihaja ta zvok. Kitara namreč kar nekajkrat zveni kot čelo in obratno. Slednje misli pa ne gre mešati s samo prezenco in intenco zvoka, saj je ravno v teh ozirih ustvarjanje Orcutta in Lee najmočnejše in izredno jasno opredeljeno.

Oba glasbenika namreč k improvizaciji pristopata s izrazito sebi lastnim načinom gradnje in muziciranja. A predvsem se njuna zvočnost manifestira preko njunih teles, njunih karakterjev, ki zaživita skozi skupno glasbeno govorico. Celotna plošča je, še posebej, ker je posneta v živo, precej direkten vpogled tako v glasbeno estetiko Lee, kot Orcutta. Zanimiva je že sama dinamika, ki se poraja med njima. Skozi štiri relativno kratke improvizacije je razvidno, kako Lee, čeprav mestoma lirična ali meditativna, neprestano agitira ter s tem poganja glasbeni tok na zunanji ravni. Orcutt pa kljub nekaterim izrazitim glasbenim pobudam ohranja pozicijo agitiranega in se pogosto umika v ozadje, kjer z raznimi minimalističnimi vzorci ohranja tok navznoter. Glasbenika tako drug drugega poganjata v nova srečanja in preizkušnje, med katerimi gre izpostaviti ravno čelistkin pristop pomiritve pred prihodom tornada in kitaristovo spretno stapljanje popačenih bluesovskih melodičnih fraz z neutrudljivim, divjim raziskovanjem kitarskih zvočnosti.

Album Live at Cafe Oto je na nek način izjemen vdor v zasebnost prvega srečanja dvojca Lee-Orcutt, pa vendar ga prav to dela tako markantnega in aktualnega. Poleg očitnih spretnosti obeh inštrumentalistov je prav njuno soočenje in njuna medsebojna interakcija tu naše osišče poslušanja in zagotovo lahko rečemo, da nas ne puščata ravnodušnih.