Coalmine Records, 2024

Pisalo se je leto 1974. Jazz in soul sta kljub vzhajajočim žanrom rocka, disca in funka še vedno držala močno prezenco na radijskih valovih, na ameriških ulicah pa se je pod zanosom slogana black power in zastavami črnih pesti od poznih šestdesetih let naprej še vedno bil boj za enakopravne pravice afroameriškega prebivalstva. Gre za čas, ki ga je prežemal duh črnske kulture in črnskega aktivizma, ter za obdobje, v katerega se s ploščo 74: Out Of Time v duhu - s podporo plejade vročih MC-jev - vrača norveški producent Ol' Burger Beats, ki mu namenjamo nocojšnjo Tolpo bumov.

Morda rahlo neobičajno, da takšne teme naslavlja avtohtoni Norvežan, toda že hiter vpogled v preteklo diskografijo Ole-Birger Neergårda  ki se skriva pod domislenim imenom Ol' Burger Beats, razkrije, da je že od nekdaj imel posluh za stiske marginaliziranih skupin. Navsezadnje pa na svojih izdelkih vendarle tudi ne deluje kot govorec, ki bi iz druge roke pričal o tegobah rasnih bojev, temveč zgolj kot kompozitor in neke vrste kurator, ki skrbno nabranim klepačem čara podlage za njihove besede upora, izpovedi in introspektive. Leta 2021 je denimo v sodelovanju z zimbabvejsko-norveškim raperjem Vuyem izdal politično-kritično nabito plato, na kateri sta v komadih, kot je Conflict, naslavljala rasistične tendence norveške politike in družbe. Na aktualnem albumu 74: Out Of Time pa je Ol' Burger pozornost z domače Norveške preusmeril na Združene države Amerike in z deloma konceptualnim albumom zgradil most med sedanjostjo in letom 1974, kajti, čeprav gre za petdesetletno razliko med letnicami, obe obdobji zaznamujejo številni podobni družbeni vzorci.

Eden glavnih elementov vrnitve v leto 1974 so zagotovo beati, v katerih mrgoli semplov jazza in soula. V obeh žanrih je Ole dobro izučen, na nek način je odraščal z njima, njegova starša sta bila namreč učitelja glasbe, sam pa se je med odraščanjem učil klavirja in saksofona ter preigraval številne jazz klasike. Podučenost v igranju mnogih inštrumentov ter široko znanje o jazzu in soulu mu tako omogočata, da ustvarja intrigantne in prefinjene beate, navadno snovane na obskurnih semplih, nabranih s celega sveta. Dokaz tega na aktualni plošči je denimo pesem Recuperating, za katero si je Ole glavno melodijo izposodil od dveh japonskih jazzistov - Hiroshija Fukumure in Sadaoja Watanabeja. Toda letnica 1974 ni edini element kontekstualizacije števila 74, ki leži v srži albuma 74: Out Of Time. Število 74 je namreč tudi gradník vseh podlag, vse so namreč snovane na tempu sedeminštiridesetih udarcev na minuto. Gre torej za zelo počasen beat, ki ga v rap glasbi skoraj nikoli ne zasledimo, ker zaradi umirjenosti omogoča le malo dinamičnosti pretkanemu in bombastičnemu rimoklepaštvu.

Da bi torej obenem združil pridih preteklosti z uporabo umirjenih jazzovskih in soulovskih podlag ter občutek modernosti, ki bi po zaslugi udarnih flowov in besednih granat ležerno ploščo razgibali, je Ol' Burger Beats nabral močno četo uveljavljenih in še neuveljavljenih MC-jev. Lista raperskih gostov je zares izjemna. Na plošči se znajdejo huda imena, kot so billy woods, Quelle Chris, Pink Siifu, Fly Anakin, Yungmorpheus, ki kajpada poskrbijo za nekaj najboljših in najbolj pretkanih verzov. Poleg njih zasledimo še imena manj etabliranih rimoklepačev, denimo Awona, Tha God Fahima, MoRufa, Burgerjevega starega pajdaša Vuya in druge, najbolj preseneti gostovanje »based goda« Lil B-ja, nepričakovano pa na plati z bistroumno jezikavostjo in nakladanjem rim zasije raperka Ill Camille. Gostujoči MC-ji v glavnem s fragmentiranimi osebnimi pripovedovanji, literarnimi referencami in besednimi igrami naslovijo aktualne pereče probleme ameriške družbe kot tudi druge globalne tematike, ki zadevajo aktivne vojaške spopade, podnebne spremembe, postkoronske krize, vse to pa rezultira v splošno eksistencialno stisko in boj za lepši jutri modernega subjekta.

Grandiozno zastavljen koncept okrog števila 74 v duhu, vsebini in formi Ol' Burger Beats na albumu 74: Out Of Time izpelje nadvse dovršeno. Prav tako skuša s konceptualizacijo in z neopaznim prelivanjem med komadi, ki kljub vedno enakemu tempu po zaslugi izredno sposobnih MC-jev ohranijo edinstveno identiteto, na nek način revitalizirati formo albuma, ki v rapu zaradi vse pogostejše prakse izdajanja glasbe v obliki singlov, izgublja svojo moč in relevanco. Toda prav tu se pokaže rahlo ironičen paradoks, kajti album, čeravno nismo v omotici zakajenosti, zaradi izredne ležernosti vseeno morda bolje deluje, če se osredotočimo na najmočnejše komade, za katere poskrbijo najsposobnejša imena od omenjenih gostujočih MC-jev.