K Records, 2021

Lani je minilo dvajset let, odkar je naše kraje prvič obiskala vznemirljiva ameriška zasedba Old Time Relijun. Obletnica verjetno ne bi bila omembe vredna, če se jim ne bi bilo treba prav prejšnje leto vrniti. Zaradi vsem znanih razlogov se koncert v solkanski Mostovni ni zgodil, letos pa se zgodba ponavlja z odpovedjo koncerta, ki je bil prestavljen skoraj točno za eno leto. Ne glede na to, kako se bo razvila turneja benda in kje bo postavil koncertne plombe, se v današnjem kritiškem terminu posvečamo njegovi deseti studijski plošči, imenovani Musicking.

Zgodovina Old Time Relijun se začne leta 1995 v washingtonski Olyimpii, domu kopice zvedavih muzik, ki jih je v širše občestvo tako ali drugače plasiral Calvin Johnson s svojo založbo K Records. Njihov Dub Narcotic Studio je z leti postal ustvarjalno leglo kreativnosti, ki je na prvo mesto postavljala  godbo, ujeto v surovem lo-fi indie zvoku. Z raznimi kompilacijami, sodelovanji in organizacijo festivalov so skrbeli za plodovit razvoj širšega glasbenega podtalja. Eden izmed festivalov je Olympia Experimental Music Festival, za katerega skrbi Arrington De Dionyso, steber danes obravnavane zasedbe Starovercev.

De Dionyso je edini stalni član zasedbe Old Time Relijun, ki je nepretrgoma delovala do leta 2009, nato pa za deset let razpadla, vendar se je disonantni minimalizem njenih članov s punkovskim nabojem in freejazovsko sproščenostjo nadaljeval z novimi projekti in pod različnimi psevdonimi. Eden izmed njih je De Dionysov Malaikat Dan Singa, spiritualen, mističen in improvizacijski izraz v indonezijski glasbi in jeziku, spleten z ostankom glasbenikove trše rokerske drže iz preteklosti. Ustvarjalec je z leti postal nezamenljiv in prepoznaven. Tudi po vseh vokalnih nestanovitnostih s kriki, grlenimi brnenji in skoviki, ki so lahko odpeti tudi v mešanih jezikih in odzvanjajo nad ritmičnimi repeticijami, sklenjeni z njegovimi basklarinetnimi vložki. Nič čudnega, da se nanj lepijo bolj grobe asociacije iz bluzovske in rokovske zgodovine, kot so Howlin Wolf, Captain Beefheart, Pere Ubu in umetniki ali sestavi z neprizanesljivimi vokali. Ali, kot pove sam, »I throw dirt into the sounds«.

Danes obravnavani album Musicking je prva celovečerna izdaja po ponovnem zagonu zasedbe Old Time Relijun. Tako kot na dve leti stari kratki izdaji See Now And Know mu delata tudi na novem albumu družbo bobnarka Germaine Baca in kontrabasist Aaron Hartman. Enajst skladb in štirideset minut načenja Break Through, razigrana in nagruvana pesem na talkingheadovski poskok, ki se nadaljuje v Bionic Trunk. Gre za zgodbo o laboratorijskem poskusu ustvarjanja dlakavega mini mamuta z bioničnim trupom, ki bi lahko bil obenem hišni ljubljenček in pomagač pri vsakdanjih opravilih, pri katerih bi pomagal z mehanizmi in raznimi podaljški – denimo pri prenašanju piva in doseganju stvari na zgornjih policah. To je le eden od krajev, kamor kam lahko pelje De Dionysov svet domišljije. Left Hand Shake nosi duh in razpuščenost Spencerjeve Bluz eksplozije v grleni verziji, medtem ko pesem, ki jo pravkar slišimo v ozadju, This Foundation Is Cracked, postopoma nalaga hrupne dodatke na nedolžen začetni gruv ponavljajočih se parol v slogu Morphine.

Tudi ko gre denimo za striktno inštrumentalne kose, kot je Life Drawing, se Old Time Relijun vseh hipnih glasbenih povezav otepajo in se znova osamosvajajo. Naj gre za ujetje svobodnjaških jazzovskih praks v svoj razmajani ritem, bluzovski razbijaški odzven, artpunkovsko zlagano fineso ali pa prosto lirično-pridigarsko razpredanje nasploh, še vedno ostajajo neomajni v svojih febrilnih afektih. Tistih zdravih in potrebnih.