Trouble In Mind, 2018

Mar ni zanimivo, kako nekateri glasbeniki svoje kreativno šviganje lahkotno vpletajo v zvok matičnih zasedb, spet drugi pa za svoje ideje nenehno iščejo nove izrazne kanale? Pričakovali bi, da bo Shane Butler, polovica ustvarjalnega jedra zasedbe iz tokratne Tolpe, svoje prebliske udejanjil kar v zasedbi Quilt, s katero je pri založbi Mexican Summer izdal tri dolgometražne plošče dinamičnega in raznolikega psihedeličnega indie folka, vendar je očitno imel drugačno vizijo, saj se je pod imenom Olden Yolk povezal s tremi drugimi glasbeniki, s katerimi je ob koncu letošnje zime izdal tudi samonaslovljeni prvenec.

Plošča je, tako kot se pri takih stranskih projektih rado zgodi, v bistvu zelo sorodna preteklemu ustvarjanju zasedbe Quilt. Čeprav so se Butlerju pridružili multiinstrumentalistka, pesmopiska in vokalistka Caity Shaffer, kitarist Jesse DeFrancesco ter bobnar Dan Drohan, je še vedno slišati temelje, ki jih je Butler samostojno postavil že leta 2012. Deloma tudi zato, ker alternativna kitarska glasba v letu 2018 zopet sloni na malce bolj klasičnih rockovskih nastavkih, na udarnosti, neposrednosti, iskrenosti, na obujanju osemdesetih in devetdesetih, ne pa na okrancljanosti, plastenju in baročni bogatosti zasedb kova Grizzly Bear, Dirty Projectors in Fleet Foxes. Tako bi s svojo sončno, lahkotno psihedelijo Shane Butler prepoznaven pečat najverjetneje pustil na vsakem glasbenem delu, ki bi se mu približal, zato vseeno ne smemo pozabiti tudi na ostale glasbenike na plošči.

S svojimi idejami in glasom je ključna predvsem Shaffer, ki Butlerja s tirnic premakne ravno toliko, da skupaj zaplavata v drugačne, a vseeno smiselne vode. Pesem Esprit de Corps je velvetundergroundovski rokenrol, kjer Butlerjevo govorjeno besedo Shaffer v refrenu pospremi s svojo različico zasanjane Nico. V hitiču Vital Signs pa se Caity suvereno postavi ob bok Angel Olsen, Lucy Dacus, Soccer Mommy in ostalih kantavtoric, s stoičnim, a prepričjivim pripovedovanjem čez inštrumentacijo, ki se napaja v indie rocku devetdesetih in post-punku.

Debitantska plošča zasedbe Olden Yolk je torej izdelek, ki je nedvomno vreden pozornosti, saj je v trenutni klimi relativno unikaten. Res je, obstajajo vzporednice z zasedbama Saintseneca in Woods, ki se z mnoštvom glasbil in specifično senzibilnostjo gibljeta na podobnem presečišču folka in psihedelije, pa z zasedbama Nap Eyes in Ultimate Painting, ki znata podobno emulirati ležerno elegantnost Louja Reeda in kompanjonov, nenazadnje pa seveda tudi s skupino Quilt, ki nas je že navduševala s spevnimi, toplimi, življenjskimi pesmimi, občasno začinjenimi s ščepcem krautrocka, ambientalne glasbe ali kakšne druge še bolj eksotične sestavine. Pa vendar plošča Olden Yolk, tudi zaradi svoje dodelane vizualne podobe, ki se ujema z rahlo distopično, urbano tematiko albuma, vseeno zareže svojo lastno linijo, ki v končni fazi prečrta tudi besedi stranski projekt in upraviči Butlerjevo začasno oddvojitev od matične zasedbe.