One Little Indian, 2016

Dve leti sta minili, odkar nam je ameriška glasbenica, nosilka nocojšnje Tolpe bumov, v posluh ponudila mračen in instinktiven plošček Край. Na njem je bila zvočna slika povsem izropana instrumentalne spremljave. Tesnobne tišine dislociranih ruskih krajin so bile večkratno prebite z njenim vztrajno dražečim in krčevitim glasom, ki je bil izmenjaje nadležen in hipnotičen. Skladbe na plošči so vzbujale nemir, radovednost in nelagodje. Te občutke, zaradi katerih bi kdo morda ploščo kar izpustil, je ob redkih predvidljivih vokalnih pasusih sunkovito nadomestila ljubkost, naivnost ali igrivost. Če je bila debitantska plošča prepojena tako s tehničnimi kot vsebinskimi kontrasti, pa se na novem albumu Tempo Bell bolj ukvarja z možnostmi usklajevanja sorodnih prvin. 

Za razliko od albuma Край, ki je bil kot zvočna celota bolj statičen, je Tempo po črti njenega navdušenja nad elektronsko glasbo kljub strogi raziskovalni vnemi bistveno bolj razgiban. Njen glas, ki lahko na mestih zveni pompozno, drugič pa povsem nevsiljivo, dobrodošlo, se prepleta v utripajoče, tiktakajoče in zverižene popoidne strukture. V izhodišče njenega tokratnega ustvarjanja je postavljen metronom. Z njim je preko različnih medijev odkrivala razmerje med udarcem in ritmom. Vselej je težila k idealnemu odnosu med njima, saj naj bi po njenem videnju tu ležala skrivnost nagovora telesa v gibanje. Z igro povezovanja ritma in strukture udarcev je odkrivala različne modulacije tempa.

Pravzaprav je njen novi album dober primerek tega, k čemur avtorica dejansko stremi. Rada si podreja in sprevrača konvencionalne zvočne asociacije, v kolikor le lahko. Poslušljivost izdelka ni prioriteta. In vendar se plošči Tempo pripeti prav to. Zdi se, kot bi ji povsem spodletela namera, da ne ustreže poslušalcem. V uvodni skladbi nas denimo preseneti z odbijanjem in vse večjo glasnostjo elektronskih zrcaljenj, ki jih v zaključni fazi kompozicije dopolnjuje z infantilnimi vokalnimi harmonijami. Skladba Power User deluje toplo, vabljivo in opominja, da lahko občasna varčnost v izpeljavah eksperimentov deluje tudi v njeno korist. 

Bell se skladb loteva tako, da razdira izhodiščne aranžmaje. Med tem ko nas na predhodni plošči sooča predvsem z radikalnimi inštrumentalnimi rezi, nas plošča Tempo v tem oziru že kar crklja. Skladbe so zrcalo njenih razpoloženj izkušenih v krajšem časovnem obdobju. S svojo kaotično poetiko izzove gotovost posameznikovega položaja v danem svetu.

Kljub temu da Bell tokrat ni pobegnila tako globoko v svoje misli, je novi album zaradi elektronske distorzije po duhovni plati težko zares ujeti. Tokrat se ni zatekla nikamor, temveč je obtičala v svetu, katerega zvoke si je kot umetnica podredila. Ugotavlja namreč, da umik pred samim seboj ni mogoč. Na obeh ploščah se izčiščuje spoznanje, da je posameznica izolirana ne glede na območje, kjer se nahaja. Na temačnih ulicah New Yorka je izkusila osamljenost, primerljivo s prostranimi stepami vzhodne domovine. O tem na plošči Tempo sicer ne spregovori, je pa že sam zvočni preskok med studijskima ploščama dovolj zgovoren faktor. Razglabljanje o stiski je nadomestila z lastno zvočno interpretacijo odmevov newyorških klubov in jih preuredila v enigmatične elektronske odseke. Pri tem je vselej sledila melodijam in ritmom, ki so gibanje njenega telesa nagovorili tekom dela z aranžmaji. 

Olga Bell na novi plošči bližnji okoliš opazuje z daljnogledom, medtem ko si je na albumu Край prevezala oči, da sicer ljubih območij ne bi mogla opazovati od daleč, temveč  bi jih lahko le čutila.