Samozaložba, 2016

Podobno kot za Slovenijo je tudi za države vzhodnega bloka veljalo, da se glasbeniki po padcu železne zavese še lep čas niso znali ali pa niso hoteli otresti spon z zapuščinami svojih starejših rojakov. To je potem pogosto botrovalo precej nenavadnim glasbenim hibridom, ki so na eni strani ohranjali elemente narodne identitete in na drugi povzemali obrazce zahodnjaške glasbe. V mnogih primerih je ta logika botrovala zanimivi glasbi, še večkrat, predvsem v primerih popularnejših muzik, pa se je zdelo, da vzhodnjaški glasbeniki te tvari počnejo z nekajletno zamudo. Na nek način razumljivo. Takrat, ko so posvojili kakšen tak trend, sta ga na Zahodu ponavadi zamenjala že dva ali pa trije novi, zato je ta glasba praviloma izpadla precej zastarelo. Precej bolj na tekočem z aktualnim dogajanjem pa so vzhodnjaški glasbeniki seveda bili ob razmahu svetovnega spleta. Ne le, da so takrat ažurno začeli slediti aktualnim trendom, pač pa so jih v nekaterih primerih začeli celo sooblikovati. Za elektronskega producenta oziroma zdaj tročlanski kolektiv iz Sankt Peterburga, ki deluje pod imenom Oligarkh, se zdi, da s svojim drugim albumom Anatoliy počne vse omenjeno hkrati. 

Ker vzorčijo pravoslavne cerkvene nagovore in (ruralna) ljudska izročila, jih lahko najdete v kontekstu novega ruskega pojava pravoslavnega hiphopa. Ker na drugi strani povzemajo elemente trapa in postsocialistične predmestne ali pa getovske estetike, se še bolj domače počutijo v kontekstu sodobne urbane glasbe. Tistega, česar ne povejo s povzorčenimi pridigami ali glasbo, povejo z vizualnimi kolaži, v katerih zrcalijo zmedenost in kompleksnost sodobne ruske stvarnosti, na eni strani potopljene v konservativno preteklost in na drugi v blišč in bedo ruskega kapitalizma. Ja, njihovemu konceptu je težko karkoli očitati, toda na koncu realni izkupiček ponudi manj kot obeta zasnova. Pojavi se vtis, da je vse narejeno preveč predvidljivo in na silo. Da se je teh spojev različnih tradicij in kulturnih pojavov mogoče lotevati bolj premišljeno in subtilno, so nenazadnje že pred dvema desetletjema dali vedeti mnogi zahodnjaški elektronski producenti. Resda se je v njihovi glasbi in pojavnosti izgubila ruska avtentičnost, toda posredno je za rusko kulturno zapuščino verjetno naredila več. No, na tem mestu velja poudariti, da Oligarkh s svojim izrazom vendarle nagovarja mlado (rusko) generacijo, ki s tem prepletom različnih vplivov živi vsak dan. Bi bila pa ta publika z glasbo, ki bi bila bolj premišljena in predvsem v sozvočju z aktualnimi trendi, bržkone precej širša.

Ja, čeprav se Oligarkh močno opira tudi na elemente, posvojene iz trapa, sodobne bass glasbe in celo EDM-a, sta struktura samih skladb pa tudi izraz bolj podobna temu, kar so pred kakšnimi dvajsetimi leti počeli - in še počnejo - punk elektronski zvezdniki The Prodigy. Ti zaradi starega renomeja sicer še vedno polnijo stadione, toda vmes so svoje kariere že davno pokopali številni njihovi posnemovalci. Izraz se je izpel, povozil ga je čas, mladina pa je vmes že nekajkrat zamenjala svojo glasbo. Tudi v Rusiji. Dovolj je, če pogledate kaj počnejo tamkajšnji glasbeni kreativci, kot so Pixelord, Mujuice, Gillepsy ali pa nenazadnje Nina Kraviz, ki preko svoje založbe vrata odpira tudi ruskemu producentskemu podmladku. Morda je poreklo teh zato, ker ne uporabljajo eksplicitno ruskih zvočnih vzorcev, na prvo žogo res manj oprijemljivo, toda zato niso nič manj Rusi. Še več, zdi se, da za rusko elektronsko glasbo na dolgi rok lahko storijo več kot Oligarkh s ploščo Anatoliy. 

Domnevno plesno energičnost zasedbe Oligarkh lahko danes zvečer preverite na njihovem nastopu na festivalu Ment, kaj približno lahko pričakujete, pa lahko slišite v približno štiridesetih minutah plošče Anatoliy.