PRAH Records, 2016

Oliver Coates je londonski skladatelj, producent, predvsem pa čelist, ki ga v eni zadnjih letošnjih – recimo temu še poletnih Tolp bumov  - najdemo nekje v procesu združevanja dveh različnih, a ne popolnoma tujih si glasbenih okolij. Plodno mednarodno kariero koncertnega glasbenika in solista je zgradil na akademskih temeljih, za širše razumevanje konteksta Coatesa kot aktualnega muzičista pa je enako pomemben tudi njegov apetit za elektronsko plesno glasbo. Eklektičen seznam njegovih projektov, ki je v zadnjih letih zelo poln in razvejan, pokrije tako rekoč celoten spekter med omenjenima skrajnostma: od raznih sodelovanj z britanskimi orkestri, solističnih nastopov ter rezidence v londonskem Southbank Centru; prek prehodnih del, kot je na primer sodelovanje z London Contemporary Orchestra in Actressom; do manj formalnih srečanj z Massive Attack, Radiohead, Micachu in drugimi. Pred tremi leti je pri londonski založbi PRAH izdal prvo ploščo pod lastnim imenom, letošnje poletje pa to zgodbo nadaljuje s še enim pogumnim prebojem v svet digitalije, z albumom Upstepping.

Tako ideja za konceptom kot tudi zvočno dogajanje na albumu ne igrata na prvo žogo. Za pionirstvo v spajanju klasike in plesne elektronike smo v letu 2016 že kar pošteno pozni; tistih nekaj asociacij, ki se ob taki kombinatoriki utrnejo, pa praviloma ni nosilo prav mamljivih rezultatov. Vtakniti en Bachov sample med štiri kick bobne je nekaj, kar dandanes lahko stori vsakdo z desetimi minutami časa. 

K sreči pa Coates ubira drugačen pristop. Glavno vodilo ob ustvarjanju glasbe za album Upstepping je bilo - kot pravi sam - omejevanje. Skoraj ves zvok, ki ga je tu moč slišati, so čisti ali obdelani posnetki avtorjevega prvega inštrumenta - čela. Še več, Coates se celo vzdrži trkanja po ogrodju instrumenta ali podobnih trikov, ki so pogosta (perkusivna) razširitev v repertoarju tehnik akustičnih glasbenikov, posebno strunarjev in godalcev. Celotna zvočnost plošče Upstepping, vključno s kompletno ritem sekcijo, naj bi bila produkt klasičnega lokovanja in naknadne težke digitalne manipulacije. Z razumevanjem mest in razmerij, ki jih različni zvoki oziroma tipi zvokov v svojem razponu zasedajo znotraj frekvenčnega spektra je mogoče te zvoke precej natančno poustvariti ne glede na izhodiščni zvočni vir, in Coates na določenih mestih svoj vir prav brezhibno zakrije.

A četudi je tehnika v ozadju do neke mere skrivnostna in neukemu ali površnemu ušesu ne takoj očitna, pa je vsebina albuma Upstepping toliko bolj zgovorna. Z ozirom na rezultat v smislu zvočne barve ali ritmične podobe bi ploščo brez težav opisali kot poklon plesni elektroniki devetdesetih, plus-minus deset let. Uvodni komad Innocent Love ploščo požene z nad zibajočo two-step podlago lebdečimi frazami čela. Lahkotno vzdušje potrdita tudi utripajoča bas linija in ponavljajoč se ženski vokal, za že skoraj kičast razplet pa se utrneta še dva lokovana akorda. Naslednja skladba Timelapse združuje lesk sintetizatorjev tipičnih za klasični house in pa izmenjavanje navihanih, skoraj grozečih melodij techna zgodnjih devetdesetih. Bambi 2046 nato že ustaljeno zibanje umiri, perkusije stresa vsepovprek, hkrati pa v ozadju nabira čvrst večplasten drone. Skladba Perfect Love se iz megle dvigne z bolj neposrednim, robatim garažnim technom. 

Prehod v drugo polovico plošče nato markira prva proga brez ritma Memorial to Hitchens, ki je tako rekoč anomalija na albumu, a ga zelo učinkovito poveže v celoto, hkrati pa ga tudi lepo poveže v kontekst Coatsovega predhodnega dela. V drugi polovici plošče se vzdušje nekoliko spremeni. The Irish Book of Death je statična kolažna kompozicija, ki vijuga med fourtetovskimi arpeggiatorji in distorziranim govorom, izpade pa za odtenek bolj temačno. Zaključek albuma nato sestavljata Stash, ki kljub igrivemu afrobeat vzorcu v osmih minutah nekako ne nakaže jasnega cilja. Končna proga Rise Fall nato predstavi ponoven odmik od ritmike proti izrazitemu spektralizmu.

Album Upstepping je kljub relativno kratkem teku nasičen z idejami in kljub navidezni preprostosti in površinski dostopnosti dovolj kompleksen, da vabi k ponovnemu, pozornejšemu poslušanju. Oliverju Coatesu je uspelo zakuhati bogat glasbeni obrok, ki raziskuje in v digitalnem okolju širi zmožnosti tradicionalne instrumentacije, hkrati pa tudi premika riti.