Om: Advaitic Songs

Drag City, 2012

Pojem »transcendentalen« se v rockovskem kontekstu verjetno ni še nikoli pojavil večkrat, kot se je v povezavi s psihedeličnim, stoner–rockovskim dvojcem Om. Iskanje neke višje zavesti je tako rekoč osrednja tema vseh njegovih petih albumov, ki so luč dneva ugledali od leta 2005 dalje, še pred tem pa je dvojec sorodno transcendenco iskal tudi v kultni zasedbi Sleep. Po tem, ko se je ustanovni član obeh zasedb Al Cisneros pred štirimi leti razšel z dolgoletnim sošpilavcem, bobnarjem Chrisom Hakiusom, in ponovno obudil zasedbo Sleep, prihodnost dvojca Om ni bila povsem jasna.

K snemanju četrtega albuma 'God is Good' je sicer povabil novega bobnarja Emila Amosa iz zasedbe Grails, toda vsi privrženci zasedbe nad novo ploščo niso delili enakega mnenja. Na eni strani so bili tisti, ki so pozdravili pestrejšo ritmično pa tudi zvočno podobo, na drugi strani pa tisti, ki so pogrešali Omov prepoznaven, oskubljen ritmični minimalizem. Z novo ploščo 'Advaitic Songs' Cisneros in Amos sedaj sledita nastavkom s prejšnje plošče, hkrati pa se skozi prizmo transcendence vrneta tudi h koreninam zasedbe. Nič nenavadnega, da so si glasbeni kritiki in feni skoraj enotnega mnenja, da je 'Advaitic Songs' doslej verjetno najboljši Omov album.

Ob tem je zanimivo, da so bogatejši aranžmaji, ki so bili deloma povod kritikam albuma 'God is Good', na novi plošči še pestrejši in postavljeni še bolj v ospredje. Če je bilo čelo prej potisnjeno v ozadje, je po novem skupaj s klavirjem, flavto in tablami izmenjajoče, tako rekoč integralni del celostne zvočne podobe, ki jo še vedno narekujeta Cisneros s svojim basom in Amos z bobni oziroma tolkali. Zdi se, da je dvojec skupaj z gostujočimi glasbeniki, tokrat še več pozornosti namenil subtilnim detajlom, različnim niansam in natančnosti.

Na tem mestu bi vzporednice lahko denimo povlekli z zasedbo Earth, ki je v zadnjih letih surovo zvočno podobo iz preteklosti skorajda povsem nadomestila s preciznostjo. Pomembna razlika je le ta, da se Earth s svojo glasbo napajajo predvsem v zapuščini americane, medtem ko se dvojec Om z novo ploščo ozira na Bližnji vzhod in v Indijo. Cisnerosova vokalna mantranja in Amosovo potrkavanje se izvrstno ujamejo z indijskimi tablami, spet drugje pod ritmično repeticijo razpoloženje narekuje strašljiva, hkrati pomirjujoča in suspenza polna atmosfera. Po tem, ko se je po tretjem albumu zazdelo, da je dvojec izkoristil ves svoj potencial, in ko prejšnji album ob kadrovski spremembi ni naletel na pozitiven odziv, plošča 'Advaitic Songs' dvojec Om znova postavlja med najzanimivejše sodobne rockovske formacije.