Warp Records, 2018

Najpomembnejše vprašanje, najgostejša temà, v kateri se vedno znova in seveda namerno pojavi karikatura Oneohtrix Point Never – ultra nad-profilirani projekt Daniela Lopatina, je vprašanje oziroma temà prihodnosti. Nad njegovimi projekti torej običajno lebdi neke vrste svetniški sij odrešitelja od prihodnosti, sij časovnega stroja, glasbe in zvokovja, odščipnjenega iz nečesa, kar šele bo, in nato posajenega v plodno prst postinternetnega trenutka, ki globalno množično platformo prilagodi celo za nekaj takega, kot je namerno zatežena pustolovska glasba.

Ampak kje Oneohtrix črpa svoj future leitmotiv, od kod mu vir? Tu vprašanje postane paradoksno: tisto, kar je glede na standarde sodobne glasbene produkcije v njegovi glasbi očitno futurističnega, namreč ni kaka ideja posebnega poslušanja, posebne drugačne potrošne oblike glasbe ali ideja, ki bi izzivala standard, meje. Ta futuristični element je vezan na fantazmo nenadejanega izuma, kot simbolični Martyjev hoverboard. Na relacijski koncept, namenjen fascinaciji, ki pa v temeljnih konfiguracijah deluje kot povsem prazen kontejner. Tako z njegovo glasbo fašemo čembalo, morebitni par excellence reakcionarni inštrument, in fašemo plejado malih fusion-jazzovskih okraskov, ki seveda niso zares to, vendar jim veliko drugega tudi ne gre pripisati.

Age Of je dobesedno nasmeten z izbljuvki hiper-štancajoče digitalne mašine, domnevno nemapiranimi simptomi tistega, kar Lopatin tematizira kot internet addiction. Vendar deluje hkrati tudi kot nelagodni, a zmagoslavni občutek uspešno prikrite razvade. Prikritja pred funkcijo javnega nadzora? Nope. Danielova karikatura se skriva in skrije pred starši! … Oneohtrixov novi album je še en pobeg, trikstersko zamolčanje, odvisna ne-zgodba, blodnja, ki biva samo v razmerju do lastne neposredne okolice, ki jo hkrati trmasto pamževsko zanika. Oneohtrix ni utopist, Lopatin je že od vsega začetka predvsem ujet v intepretacijo sanj, interpretacijo uravnoteževalnega mehanizma, ki mu skuša zanikati uravnoteževalno, totalno funkcijo in ga postaviti kot arbitraren, tečen konstrukt brez pomembnega smisla in namena.

Takšna interpretacija Age Of je seveda docela odvisna od slike dolgoročnega projekta Oneohtrix oziroma relacij med posameznimi emanacijami imena in namena. Age Of se v odnosu do Lopatinove zadnje suverene albumske izdaje Garden Of Delete zopet vrača na predhodna polja kvazifuturistične blodnje. Omenjeni Garden Of se je omejil predvsem na aktualni vir EDM-a oziroma industrial estetik in v tem vunderkinda Daniela dejansko naslikal v smiselni sodobni podobi intelektualističnega producenta elektronske glasbe, ki je ne bi bilo pretežko pospraviti v razdelke žanrskega eksperimenta, historično warpovskega IDM-a in razčupanega nofunfestovskega nojza. Age Of se od takšne podobe spet umika in oddaljuje, nazaj v R Plus Seven ali Replica kontinuum nečesa, kar lahko po eni strani zveni kot obupan poskus pisanja proper muzike brez dostopa do javnega znanja in metode in po drugi strani kot omg mind blown  pastiš čudaških, tehnično pretirano sodobnih zvočnih in aranžmajskih elementov, ki izpadejo kul, čeprav se nikoli ne sestavijo v koherentno osredotočeno celoto. Le predstavljamo si lahko, kako se sliši Age Of v vakuumu. Vakuumu, prostemu – oziroma bolje – svobodnemu od koncepcije, kakršno slika sodobna mejna muzika. Izkušnja mora biti skoraj groteskno druga, tako odtujena, da je že uporniška.

Na koncu se zadeva resnično zvede na vrednotenje uspešnosti Lopatinovih poskusov dekonstrukcije glasbenih motivov kot takih in naknadnih rezultatov. Simptom karikature Oneohrix Point Never je dejansko odsotnost prave špekulacije o prihodnosti, ki je enako očitna tako v izgubljenem ideološkem nastavku kot v formatih muzike. Age Of je reakcionaren in nostalgičen ravno v meri, v kateri je tak njegov avtor v odnosu do lastne postinternetne figure že od samega začetka. Kako si Daniel Lopatin alias Chuck Pearson ne zmore lastiti vaporwavea(?) ... kot da bi zaletavo prehiteval lastno prihodnost. In enak je tudi v smislu konstitucije glasbe. Tu je Oneohtrix Point Never bolj filozof dekonstrukcije kot vizionar mejne muzike, iniciator ideje in premikov. Lopatin ni Arca in ni SOPHIE, ki mu oba upravičeno kradeta zalet neujemljivosti.

Age Of je ujemljiv in predvidljiv v svoji nenadejanosti. Takšen je, kakršen je bil občutek prvega poslušanja uvodnega naslovnega segmenta plošče z, oh, ... vsem tem digitalnim lesketom čembala - didaskalija: recenzent se prime za glavo - po tem, ko nas je uspešno zavedel z noir elektronsko pesemsko miniaturico Black Snow, ki je s precej svežo video kontekstualizacijo postinterneta v pesmi dejansko precej obetala. Z momenti sodelovanj in zanj skoraj standardiziranih izredno močnih produkcijskih posegov Lopatin še kar ostaja vsaj neke vrste vunderkind sodobne glasbe, a Age Of je v najboljšem primeru pač neodločno skakanje sem in tja, žal daleč od plemenite tu pa tam hermenevtike z idejo rezultata in konciznim vpogledom. Oneohtrix je na polno nagazil auto-tune! Ne, ni ga. Age Of ne zmore biti auto-tune in v tem je pač samo sodoben. Določena ironija je tudi v tem, kako od vseh posameznih elementov najbolj ostro zvenijo konceptualno lahkotno vstavljene skoraj solaže, ki zvenijo kot digitalno okópana prihodnost, dejansko pa ne presežejo pretirano moduliranega fusion pastiš sentimenta, ki niti ne meri več na premestitve digitalne sodobnosti … Prej je to temačna nostalgija, vstavljena v niti-ne-spekulativno prihodnost. Torej dvojno zanikanje.