V tokratni Tolpi bumov pretresamo dve hrupni izdaji treh sorodnih in relativno mladih bendov, katerih posamezni člani se sicer ponašajo z obsežnimi izkušnjami na glasbeni sceni. Vsi prihajajo iz periferije, po splošnem vtisu pa bi jih lahko uvrstili med mnoge zasedbe, ki svoj zvok v različnih razmerjih lovijo med punkom in rockom. Vseeno pa je slišati tudi, da se ne zadovoljujejo zgolj z navedenima žanroma ali da ravno zaradi odmaknjenosti od glasbenih centrov ustvarjajo neke svoje specifične špure. Svojim izrazom namreč dodajajo bolj ali manj očitne odmerke noisa, grungea, indieja ali celo elektronike. V prvem delu se posvečamo domačemu split EP-ju zasedb Suzi Soprano in Ooral Sea iz Posavja, ki si poleg skupne izdaje v zadnjem času delita tudi tako domače kot tuje odre. V drugem delu pa potem sledi prelet hrvaških Rolo z istoimenskim albumom. Obe izdaji sta izšli v samozaložbi.

OORAL SEA/SUZI SOPRANO: Split EP (Samozaložba, 2016)

Krški bend Suzi Soprano je svoje hrupne riffe potegnil na plano šele marca lani, a je od takrat dalje opravil že konkreten krog po slovenskih odrih. Bendu, ki mu dajejo žmoht že relativno stari mački v sveži preobleki, glas posoja pevec punkerjev Growing Rats Matic Koritnik, za instrumentalni del pa skrbita Enej Mavser - gonilna sila elektro-rock zasedbe Karmakoma, ter njegov kolega iz skupne zasedbe The Lift Uroš Kovač. 

Na albumu, ki ga je snemal in miksal domači Posavec Petar Stojanović in ki pomeni njihovo prvo uradno izdajo, se Suzi Soprano predstavljajo s tremi raznolikimi kosi. Ob komadih Poletna mrzlica in Proti vetru znajo po riffih in neposrednosti spomniti na Valižane Future of the Left. Po podobni uporabi distorziranega basa namesto kitare in bolj pikrih slovenskih besedilih pa asociirajo tudi na domačine Nina Bulatovix, vendar različno od njih Suzi Soprano niso diskoidni, bolj jih zaznamuje jasen vpliv grungea. S tretjim instrumentalnim, bolj počasnim, a še vedno hrupnim komadom Relaksacija nas nato v funkciji dobrodošle raznolikosti uspešno pripeljejo do vzdušja iz samega naslova skladbe.

Žanrski okvir in izdajo si Suzi Soprano po številu skladb enakovredno delijo z nekoliko starejšo krško-šentjernejsko bobnarsko-kitarsko navezo Ooral Sea, za katero stojita skromni imeni Slavc in Bufo. Tudi za njiju velja pohvalno redno nizanje koncertov po Sloveniji ter nekaj vplivov Nirvane. Izbor komadov na tokratnem deljenem EP-ju pa je napram njihovemu lanskemu stonerskemu in grungerskemu prvencu vpet v bolj klasično garažno rockersko strukturo brez pretirano domiselnih pasaž. Komadi Sonic, Korado in Ledvitza zvenijo precej podobno eden drugemu. Vendar se ob poslušanju njihove 'in your face' neposredne surovosti le stežka izognemo navdušenju. V kolikor je v preprosti surovosti težko izstopati, to dvojcu Ooral Sea gotovo uspe. In čeprav so njune skladbe v tokratnem izboru komadov pač bolj monotone z zgolj ščepcem noisa in grungea, so skozi format split EPja med te štiklce vstavljeni nekoliko bolj spremenljivi in z obilico hripavega grungea začinjeni komadi Suzi Soprano. To učinkovito zaokrožuje v celoti zelo poslušljiv izdelek, v osnovi izročen v digitalnem formatu, po novem pa tudi na kaseti.

ROLO: Rolo (Samozaložba, 2016)

V drugem delu Tolpe bumov predstavljamo še eno svojevrstno zasedbo – splitski trio Rolo in njihov v živo posneti, marca izdani dolgometražec z istim imenom. Presenetljivo je bil album posnet v neodvisnem Studiu Tomislava Mrduljaša, direktorja zabavnega Splitskega festivala, ki izrazito izstopa po seznamu sodelovanj s samimi hrvaškimi pop zvezdami, na primer z Danijelo, Severino, Petrom Grašom in podobnimi. 

Kakorkoli, podobno kot Suzi Soprano in Ooral Sea znajo tudi Rolo glasno udariti po strunah in mlatiti po bobnih. Še bolj pa se odmikajo od klasičnih punk-rockovskih okvirjev, lahko bi rekli da precej dobro krmarijo med različnimi žanrskimi spoji in prehodi. Njihov izraz znanamuje tudi lepo število indie momentov ter eksperimentiranja z groovy elektroniko. Dobro leto staro zasedbo sestavljajo kitarist in vokalist Mišo Komenda, ki igra še pri zasedbi Lažni Brkovi, z bobnarjem in upravljalcem ritem mašine Karlom Kazinotijem se poznata že iz eksperimentalnega glasbenega projekta Leut Magnetik, Dinko Vranjičić na basu pa je nekdanji član zasedbe Beta Bombe.

Bend je na prvenec uvrstil osem zelo raznolikih glasbenih ekspresij, ki se vsaka zase tudi navznoter različno obnašajo. Kar bi se po uvodni ritem mašini komada Splito lahko spremenilo v disko hitič osemdesetih, lahkotno zavije v indie smer. Ali pa lahkotni indie, ki ga presekajo težke distorzirane punk-rockerske kitare. Po glasnem basu spominjajo na Joy Division, vendar bas linije oziroma kar cel zvok zasedbe Rolo zaznamuje precej več funka. Skoraj v stilu Dina Dvornika. Namesto globokega ali cvilečega glasu tukaj slišimo že skoraj eteričen, naefektiran, dostikrat falzetni vokal, v besedilih pa je zaznati precej ironije, denimo v komadu Sonar, odpetem v zgolj enem tonu, vokal pa nas spomni na monoton računalniški glas, ki med drugim izjavlja "niko me neče" … "pucam od sreče".

Plošča zna po zvoku zveneti malce shizofreno, vendar kot taka tudi precej razgibano. Zdi se kot logični izdelek, ki (naključno ali ne) sledi splitski tradiciji delanja muzike na zelo svojevrsten način. Ob poplavi punk-rock bendov v vseh prestolnicah bivše juge je Split namreč vselej ostajal izven dometa medijev, bolj poznan kot optimističen in melodičen kraj, ki gosti dobro znani že omenjeni zabavni Splitski festival. Vendar s sočasno precej živahno in svojevrstno, od smernic centra ločeno punk-rock sceno. Album je v tem pogledu precej pustolovska mešanica obojega – bolj zabavnega in popoidnega diska ter punka.