Open Mike Eagle: Brick Body Kids Still Daydream

Mello Music Group, 2017

Open Mike Eagle, čigar album predstavljamo v tokratni Tolpi bumov, si je s svojim preteklim glasbenim delovanjem renome izgradil na dobrem smislu za humor oziroma satiro, pa z različnimi tematikami, ki se jih loteva, in lastni besedni skovanki – art rap. Na raperski sceni sicer Open Mike postopa že od leta 2004, ponaša pa se s številnimi LP-ji, EP-ji – tu izstopata predvsem najaktualnejša Dark Comedy in Hella Personal Film Festival – ter sodelovanji v mnogih projektih, kot sta losangeleški Project Blowed ali Cavanaugh s Serengetijem. Svojo verzijo estetiziranega, treznega, načitanega art rapa je Open Mike Eagle razvil predvsem na zahodni obali ZDA, kamor se je pri trinajstih preselil iz rodnega Chicaga, natančneje iz ogromne modernistične soseske Robert Taylor Homes, enega pravih spomenikov Corbusierju in njegovim idejam o dostopnem, dostojnem bivanju slehernega modernega človeka.

Osemindvajset šestnajstnadstropnih kolosov na južni, danes zloglasni strani Chicaga je, kot večina tovrstnih sosesk, namesto civiliziranega bivanja, varnosti in velikega napredka prineslo prenaseljenost, revščino, rasno segregacijo, pomanjkanje pravega javnega prostora in posledičen zaton v z nasiljem prežet vsakdan chicaških tolp, ki traja vse od sedemdesetih. Kompleksu Robert Taylor Homes, kjer je Michael Eagle odraščal, je skozi zgodbe in različne fragmente posvečen album Brick Body Kids Still Daydream, ki je izšel lani septembra pri založbi Mello Music Group.

27 tisoč glav, kolikor jih je v določenem obdobju gostila Mikova rodna soseska, seveda s seboj prinese tudi vsaj toliko zgodb. V prvi polovici albuma tako Open Mike naplete tematike, ob katerih se motivi na prvi pogled morda zdijo nekoliko rastreščeni – ob začetku vstopimo v Mikovo lastno stripovsko vesolje, ki ga poleg Marvelovih junakov polnijo tudi raznorazni ameriški profesionalni wrestlerji in njihove teatralne poteze. Do polovice albuma torej Mike subtilno vpleta lastno skromno in izjemno široko osebnost, trenutno pereče težave, kot je človek v Beli hiši, in dobro oblikovane, premišljene reference, ki rangirajo od psiholoških, popkulturnih, stereotipnih do lucidnih, a hkrati zabavnih, s takimi se je Mike ponašal tudi na svojih preteklih izdajah.

Bil je zatiran in v nezavidljivem položaju, a obenem Mike danes na svojo mladost med bloki gleda z veliko mero nostalgije. Skozi naracijo v nadaljnjih komadih, predvsem proti koncu plošče, po plasteh in fragmentih izvemo, kako se je počutilo afroameriško prebivalstvo v teh od bele Amerike vsiljenih projektih urbane prenove. Poleg zunanjih tematik se Mike dotika tudi notranjih težav teh urbanih mikrokozmosov znotraj ameriške družbe, na primer zlorab drog, tradicionalnih družbenih vlog, ignoriranja duševnih težav, gentrifikacije in izpodrinjanja lokalcev, segregacije, prezgodnjih smrti in skoraj paradoksalne, izjemne pripadnosti lokalnemu okolju, hoodu, čeprav ta ne ponuja ravno najbolj rožnatih prizorov in pogojev za bivanje.

Tokovi Mikovega rapanja so zavidanja vredni, lahkotni ter prikazujejo znanje in stil, ki ga je avtor pridobil v vseh letih udejstvovanja na sceni. Že tako na samoglasnikih temelječi stil dostave Open Mike Eagle bogati s svojim prepevanjem tudi zunaj samih refrenov skladb, producenti pa mu dodajo tudi kakšen kanček vokoderja. Ko pa gre za rap, je neizprosen, izjemno prilagodljiv, kompleksen. Z navidezno lahkoto zajaha vsak bit, ki mu ga pripravi prav tako raznolika ekipa, nabrana znotraj tako imenovane artrap scene. Omenimo lahko pred meseci v Ljubljani gostujočega Exilea na dveh komadih, pa tudi za mikrofonom gostujočega Has-Loja, za kompozicijo Hymnal z gostujočo raperko Sammus pa je bit prispeval član altrock banda Fog Andrew Broder.

Biti na albumu zvenijo lahkotno, celo nekoliko nostalgično, vseskozi nas spremljajo mellow sintetizatorji in filtrirani sampli klaviatur ter pihal, pomešani z mehkimi zvoki kitar in pospremljeni z enostavnimi basovskimi linijami. Album se ponaša z zanimivimi ritmičnimi vložki, ki so v večini mehkejši, brez posebnih razbijanj in benganja. Podlage so daleč od oldskula, ki se pogosto pripisuje alternativnim akterjem na sceni. Album se zaključi z eno najzanimivejših produkcij in komadov nasploh – My Auntie's Building, ki obračuna z gentrifikacijskimi vzgibi, ki so leta 2007 pripeljali do dokončnega uničenja naselja Robert Taylor Homes, v katerem je odraščalo tisoče Afroameričanov. Kljub pomanjkanju in revščini ter splošni nenaklonjenosti so ljudje v stavbah projektov urbane prenove živeli vsaj tako bogata življenja kot vsi ostali. Open Mike Eagle sporoča, da gentrifikacija oziroma z njo gnani državni projekti ne smejo kar tako brisati tisočev ljudi, tisočih zgodb z mestnih obličij.

Rojstni prostori hiphopa, kakorkoli so njihovi načrtovalci pogrnili na celotni črti, tako izginjajo, pojavljajo se drugačne urbane tvorbe, ki so za razliko od namenov modernistov po kvalitetni nastanitvi množic namenjene ustvarjanju presežnega kapitala. Open Mike Eagle z odličnim albumom Brick Body Kids Still Daydream skrbi, da se iz porušenih projektov urbane prenove in iz zdrobljenih zidakov vendarle zgradi vsaj spomin na dediščino in fragmente zgodb ameriškega geta, zraven pa vnaša še zelo dobro vmešane osebne poglede. Ne smemo pozabiti na gentrifikacijo, ki na račun ravno teh getoiziranih območij in njihovih prebivalcev gradi nove, komercializirane prostore bivanja in tako uničuje urbane mikrokulture, ki so ne glede na javno podobo vsebovale izjemno diverziteto in svetu, če že ne drugega, vendarle dale hiphop.