Axis Records, 2021

Danes se v še enem osrednjem recenzentskem terminu znova podajamo čez lužo, v mesto upa in brezupja, kjer sta industrija in stroj na človeku pustila večen pečat. Pa vendarle je stiska mesta Detroit pripomogla k nizu dogodkov, ki so z novimi načini produkcije rodili danes vse bolj popularen žanr – techno. O ideji afrofuturizma je bilo v Tolpah bumov povedanega že ogromno, zato se tokrat ne bomo ponavljali, je pa za danes obravnavanega producenta navezava na njegovo rodno mesto in tamkajšnje glasbeno dogajanje ključna. Keith Tucker je namreč eden izmed pionirjev detroitske elektronske scene, ki je ob boku mitološkega dvojca Drexciya gotovo daleč največ prispeval k žanrskemu odvodu techna – electru. Žal Tucker kljub megalomanski zapuščini še danes ostaja prevečkrat prezrt neopevani junak Detroita, zato mu vsaj v naslednji uri namenimo nadvse zasluženo pozornost.

Če je Juan Atkins s projektom Cybotron v osemdesetih letih še tipal idejo o polomljenih ritmih, ki v določeni sekvenci zvočijo danes prepoznaven electro zvok, ga je Keithu Tuckerju ob boku Donalda in Stinsona v drugem valu uspelo resnično zakoreniniti. Leta 1990 je pri legendarni založbi Metroplex pod psevdonimom Frequency izdal danes nesporno klasiko Television / Frequency Express, nato pa kot ustanovni član in idejni vodja večino svoje energije usmeril v electro bend AUX 88. Skupina je v devetdesetih v sodelovanju z založbo Direct Beat postregla s kopico izdaj, ki so danes obvezno slušno gradivo vsakega elektronskega navdušenca. Njihov zvok je takrat v nasprotju z znanstvenofantastično dikcijo dvojca Drexciya krasil predvsem funk, ki se je v sicer precej sterilno elektronsko produkcijo prikradel z rabo vokalov in zagruvanih bas linij. Takšen izraz je postal idiosinkratičen za vso Tuckerjevo produkcijo in se preslikava tudi v njegove solo projekte, kot sta denimo DJ K-1 in Optic Nerve. No, in prav s projektom Optic Nerve nas Tucker po skoraj dvajsetih letih od zadnje izdaje naslavlja z novim albumom, imenovanim Uncharted.

Pri posamezniku s tolikšno zapuščino, kot jo ima Keith Tucker, se ob vsaki novi izdaji porodi vprašanje, čemu. Gre za to, da ima producent povedati kaj novega, ali gre zgolj za reciklažo že slišanega? Je po praktično tridesetih letih obstoja žanra in dotičnega zvočnega izraza izdaja takšne reciklirane glasbe legitimna? Omenimo, da je k izdaji danes obravnavanega dolgometražca pripomoglo več dejavnikov. Gre namreč za serijo izdaj pri založbi Axis Records pod vodstvom Jeffa Millsa, imenovano The Escape Velocity, edini namen te serialke pa je pokloniti se elektronski glasbeni zapuščini mesta Detroit z nizom albumov, ki zajemajo esenco dogajanja v devetdesetih. V tem kontekstu je gotovo več kot le smiselno, da se med izbranci za izdajo takšne namenske plošče znajde tudi Keith Tucker, v današnjem primeru pod psevdonimom Optic Nerve. Obenem postane jasno tudi to, da album Uncharted ne bo segal v neznano, ampak bo raje ponudil pričakovano, le v bolj izčiščeni in sofisticirani formi. Konkretno to za album pomeni, da se v enajstih komadih sprehodimo čez čudovito nabirko stilskih variacij znotraj miljeja detroitskega electra. Plošča seže precej daleč v kozmično smer, kar je za Tuckerja morda presenetljivo, a vseeno premore zadovoljivo mero tistega funka, ki smo ga bili vajeni pri projektu AUX 88 ali pa DJ K-1 in v splošnem zvoči pravo poezijo sintov.

Zaključimo torej z mislijo, da plošča Uncharted sicer ne zvoči nič pretirano novega, a ravno v tem je njena največja moč. Predstavlja socialno bitko detroitske črnske skupnosti in vso njeno zapuščino. Slavi elektronsko kulturo in s ponosom spominja na njene zametke ter na dogajanje v devetdesetih. V času, ko se pozablja na človekovo dostojanstvo in se v glasbi izgublja duša, opominja na vrednote, iz katerih je scena vznikla in zrasla. Optic Nerve zato z albumom Uncharted seveda še kako legitimno izdaja to, kar pravzaprav pač sam tudi je.