Les disques Bongo Joe, 2021

Švicarski kolektiv, katerega ime bi se v majavem prevodu glasilo »vsemogočni orkester Marcela Duchampa«, je leta 2006 ustanovil pesmopisec Vincent Bertholet. Sestava orkestra se je skozi leta spreminjala, na svojem vrhuncu pa je štel kar osemnajst članov. Ime projekta aludira na kolektive, ki so nastali v frankofonih delih Afrike sredi 20. stoletja oziroma še pred iztekom kolonialnih nastanitev v njih in med katerimi je bil verjetno prvi Tout Puissant Orchestre Kinois de Jazz iz Belgijskega Konga.

Po drugi strani pa omenjajo tudi Duchampa, ki je hotel leta 1917 v New Yorku razstaviti Fontano oziroma pisoar. To dejanje je močno prispevalo k zarezi v zgodovini umetnosti, ki se je tedaj razdelila na moderno in predmoderno oziroma, kot so si prizadevali dadaisti, na ljudsko in buržoazno. Readymadov ne smemo prepoznati kot estetske objekte, kot bi nemara spontano storil opazovalec, ki začetke modernizma motri s Titanikove palube sodobnega kulturnega duha. Duchamp jih je namreč zasnoval, kot se je nekoč izrazil, »da bi estetiki odvzel pogum«, predstavnike neoavantgard pa kritiziral, da so v njegovih pisoarjih in sušilcih za lase videli lepoto. Omemba Duchampa v imenu skupine torej dvojno služi estetskemu namenu: umetnika uporabi kot ikono, ne da bi vključila njegovo subverzivnost, hkrati pa v imenu Orchestre Tout Puissant Marcel Duchamp ustvari rimo, ki je estetska poteza par excellence.

A dovolj o imenu. Ker govorimo o popularni glasbi, se estetskosti seveda nadejamo. We're OK. But We're Lost Anyway je že peti studijski album skupine, ki v odsekanost postpunka, inercijo krautrocka in nepredvidljivost jazza vnaša world oziroma tudi afriško zveneče elemente, s čimer bendov zvok nastopi složno in razgibano. A rekli smo »afriško zveneče«, ker gre za muziko povsem zahodne kompozicije. Ko se skupina pokloni izvajalcem, ki jih označi za »afriške«, a se ob tem ustavi, implicitno homogenizira največji kontinent s kulturno najbolj pestrimi populacijami v eno samo, enovito Afriko, ki jo reprezentira zvok marimbe. Medtem ko je želela skupina s tem izkazati spoštovanje, pa tovrstna vseenost ne pokaže, komu točno to spoštovanje izkazuje, zato ne velja prav dosti.

Kar zadeva estetsko podobe glasbo vsemogočnega orkestra, pa uporaba afriških in tudi latinskih zvočnih praks zvok albuma obogati in ga naredi edinstvenega. Njihove harmonične digresije spominjajo na postrockerje Tortoise, senzibilnost spajanja umetne glasbe z jazzom pa na Art Zoyd ali Amon Düül, ki so oboji delovali okoli leta 1970. A v nasprotju z njimi razkazuje tudi sodobnejšo poskočnost, kakršno najdemo pri zasedbi Hot Chip ali celo LCD Soundsystem. 

Skupina pri kompoziciji uporablja kratke, ponavljajoče se fraze. Toda različna zvočila skupine, med njimi marimba, godala, trobente in kitare, ter vokal vodilne vokalistke Jo Burke proizvajajo raznolike in tudi različno dolge fraze v poliritmih. Komadi se zato manifestirajo v ritmično zahtevnih, a logičnih kompleksih melodij, ki pa kljub zakompliciranosti ne izzovejo analitičnega kosanja na dele kot edine možnosti poslušanja, temveč je prav tako mogoče cel zalogaj zaobjeti na en mah. To je tudi razvidno kot korak naprej od predhodnega albuma Sauvages Formes, ki se je še moral ukvarjati s sestavljanjem svojih kosov v celoto.

Skupina je močna v besedilih, pri čemer izstopa zlasti So Many Things (To Feel Guilty About), ki obravnava prelaganje družbene odgovornosti za onesnaževanje na posameznika, ali pa Flux, ki se v francoščini zgraža nad protislovji globaliziranega kapitalizma: evropski kontejnerji, ki vsebujejo jabolka za Kitajsko, po Indijskem oceanu plujejo mimo ladje s kitajskimi kontejnerji z jabolki, ki so na poti v Evropo, in tako naprej. Ironični prikaz resnice je hecen, resnica sama pa zato toliko manj.

Skupina od svojih začetkov združuje organskost svojih domnevnih afriških in latinskih idejnih korenin z geometričnimi formami postpunka in krautrocka. A skupina je do danes že prerasla svoje ime: bolj kot turisti v Afriki iz časa Leopolda II. se na letošnjem albumu ustvarjanja lotevajo kot razsvetljena Greta, kar je za evropejski orkester dobrodošla sprememba. Hkrati s tem je kolektiv izpopolnil umetnost brezšivnega združevanja ritmov v kompozit, ki za svojo neprosojno patino ne kaže nemudoma svojih mnogih prefinjenih detajlov. In ko se nam ti pokažejo, so zaradi nevsiljivosti prav zares krasni.