Oren Ambarchi: Shebang

Recenzija izdelka
4. 1. 2023 - 19.00

Drag City, 2022

 

Shebang je drugi album, pod katerega se je Oren Ambarchi podpisal v zdaj že lanskem letu. Prvi, Ghosted, je izšel aprila, gostili smo ga tudi v Tolpi bumov na Radiu Študent, takrat s spremno besedo kolega Andreja Dujca, šlo pa je za ploščo tako rekoč v živo odigrane glasbe Ambarchija s skandinavskima kolegoma Johanom Berthlingom in Andreasom Werliinom. Plošča Shebang, ki je nato izšla v izteku meseca septembra, sicer morda deluje podobno, kot glasba odigrana vkup, v zasedbi, temelji na ritmičnem razvoju, gruvu, minimalistični bendovski, morda celo improvizirani repeticiji, vendar je ravno v tem smislu drugačna, nastala je namreč na daljavo, sestavljena na izrazito postprodukcijski način, kot zlepljenka, celo sorte kolaž. S takšnim postopkom je Shebang nova v vrsti plošč, ki jih Ambarchi kot solo izdelke ponuja že deset let, plošč Quixotism, Hubris in Simian Angel.

Terenski posnetki, auto-tune in 12-strunska kitara
 / 16. 3. 2019

Predhodnice, kot ugotavlja Ambarchi sam, so kot takšne zlepljenke nastale po določeni nujnosti, so rezultat dela umetnika, glasbenika, nomada, ki je ves čas na poti, na turneji, nekje drugje, v nekem drugem mestu, državi, na drugem kontinentu. Tudi Shebang je najverjetneje takšna plošča, vendar je hkrati tako nastala z zelo osredotočenim namenom. Ambarchija je tokrat konkretno navdihnil solo nastop strunarke Julie Reidy nekega lepega dne v Melbournu, navdihnilo ga je njeno značilno hitro prebiranje dratov dvanajststrunke. Že ob njenem igranju si je predstavljal sopostavitev slišanega s tipično gruvovsko mehkobo bobnov svojega dolgoletnega glasbenega kolega Joeja Talie in lastnim mutantskim elektrificiranim strunanjem. Malo kasneje se je z Julio Reidy dobil v Berlinu in posnel pol ure njenega igranja predloženih motivov. Ta material je skozi čas spremil z nadaljnjimi komponiranimi idejami in nato različne drobce, vsakemu drugačno kombinacijo, razposlal druščini superkolegov iz sodobnega, recimo temu, avant glasbenega, eksperimentalnega miljeja, češ naj vštric nasnamejo svoje nove motive. Kompozicijsko je bila zadeva torej v šefovi glavi nastavljena, a seveda nepredvidljiva, končni rezultat pa je bojda presenetil celo vse vključene soustvarjalce, proslavljenega pianista Chrisa Abrahamsa iz The Necks, skandinavskega sodruga Johana Berthlinga, s katerim je Ambarchi sodeloval v zasedbi Fire!, pritajeno legendo studijskega pedal steela BJ Cola, basovskega klarinetista Sama Dunscombeja, absolutno zvezdo, tokrat s sinti – Jima O'Rourka, že omenjeno Julio Reidy in nepogrešljivega tolkalca, kolega so-Avstralca, Joeja Talio.

Kontemplativne planjave čudodelnega tria
 / 27. 10. 2013

Žanrsko-stilsko se glasba z vsega tega Shebanga seveda sliši izrazito sodobno, vendar je po inštrumentalnem formatu največ dolžna določeni tradiciji ECM-ovskega protoambientalnega jazza v linji denimo Johna Abercrombieja ali Jacka Dejohnetta. Glasbeno-zgodovinsko sledeno pa ploščo najlažje mislimo ob izvirno koncipirani, tako imenovani ambientalni glasbi Briana Ena, ki je svoje delo osnoval na ključnem temelju generativnih postopkov glasbene kompozicije, postopkov po principu vsaj podobnih logiki, ki si jo je za scenosledno gradnjo Shebanga zamislil Ambarchi. Ob plošči, ki je v spremnem besedilu predstavljena z izrazito glasbeno-tehničnim govorom o inštrumentariju in načinu nastajanja, ostaja nekaj mita predvsem v smislu Ambarchijevih lastnih posegov v material, ki je ubesedeno kot kitarsko proženje predobstoječih posnetkov igranja svojih kompanjonov. Takšna blaga mistifikacija je tu nenavadno vstavljena, vendar vsaj intrigantna, poraja namreč vprašanja o meji med postprodukcijskim delom, tako ključnim za končno podobo plošče, in vsem Ambarchijevim predhodnim produkcijskim vnosom, ki bi tako nekako logično bilo celo v veliki meri solistično improvizirano oziroma v smislu linearne in vertikalne kompozicijske gradnje vsaj sproščeno, čeprav plošča v svojem končnem zvenu deluje izrazito organsko, vsekakor bendovsko komponirano.

Poslušamo prvo duo ploščo dveh težkokategornikov sodobne eksperimentalne glasbe
 / 16. 10. 2011

A Shebang je v vsej tej uspelosti predvsem album muzike, o kateri je zaman veliko govoriti ali jo celo opisovati. Je času primerno prijeten, dinamično homogen petintridesetminutni kos v štirih dejanjih, vzdušno mehkobno, lenobno in hkrati globoko poslušanje, je ritmično, gruvasto kraljestvo, prelep hommage estetiki ambientalnega ECM-a v sodobni preobleki. Plošča, ki znotraj vse te organske, domačne patine skriva še komaj zaznaven virtualen moment. V slutnji celote, ves ta Shebang

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

če je bivši glasbeni urednik, ne more model brat tolpe v eter. Nezvezno in neposlušljivo, cmon!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness