Osees: A Foul Form + Terror: Pain Into Power

Recenzija izdelka
6. 9. 2022 - 19.00

Osees: A Foul Form (Castle Face Records, 2022)

Pod kameleonovo kožo se skrivajo mošnjički različnih pigmentov, zaradi katerih ima ta žival vsem znano lastnost spreminjanja barve. Eden od razlogov za ta evolucijski doštuk je kameleonova nezmožnost oddajanja telesne temperature, zaradi katere premraženi kameleoni denimo postanejo temnejši in iz sonca vpijejo več toplote. Ekspresivnejši pa je drugi razlog, in sicer komunikacija. Z veličastnim plesom pigmentov kuščarji skrbijo, da njihovo razpoloženje med vrstniki ne ostane neopaženo. Podobno in veličastno paleto tako že vrsto let pletejo kalifornijski in večkrat preimenovani zvočni kameleoni Osees. Glasba z njihovega novega albuma A Foul Form je sinhrona s še drugo muzo v tokratnem recenzentskem terminu, glasbo s plošče Pain Into Power veteranov pretepaškega hardcora, benda Terror.

Da bi si lahko novo ploščo garažne psihedelične falange Osees korektno predstavljali, se je treba ozreti v njeno preteklost. Skromni začetki benda izpod palca nadvse talentiranega Johna Dwyerja so vzklili že leta 1997 pod imenom Orinoka Crash Suite, v času ustvarjanja pa bend tako žanrsko kot imensko skače v tolmune raznolikih zvrsti. Za nas najpomembnejša je sprememba iz leta 2020, ko so Kalifornijci sedmič spremenili ime in svojo zvočno paleto zasukali stran od progresivnega rocka, v smer krepkega punka. Pod imenom Osees so septembra 2020 ponudili ploščo Protean Threat, ki so jo svetu predstavili kot medkoronski odgovor na vse odpadle špile. Punkovski navdih na njej podivja, komadi so krajši in bolj utrjeni ter s svojo agresivnejšo formo punka služijo kot matrica za letošnjo ploščo A Foul Form.

Po besedah konice bendovega kopja, Dwyerja, je gnila forma ljubezensko pismo harcore punk bendom, s katerimi je zasedba odraščala, in natanko to je deviacija, ki je niti najbolj zagreti privrženci nismo pričakovali. Nova plošča je agresivna in umazana ter se ne zmeni za nepopolnosti lastne produkcije. V tem je namreč zares njen čar. Hrup in zvočne zanke pacajo ponotranjeni žolč hardcora stare šole, vse skupaj pa veže ponoreli Dwyerjev krik. Ta se v vlogi besneža iz osemdesetih odlično znajde in nekako teatralno poplesava med raznimi viri vokalnih inspiracij, skozi ploščo A Foul Form rine po struji ikon, od Iana MacKaya do rahlo komičnega britanskega naglasa, sličnega glasu Johnnyja Rottna. Poleg trušča in teme zaznane zvočne slike žanra pa na sedaj že sedemindvajsetem dolgometražcu poslušamo tudi precej ostrejše tekste. Osees enkrat zavračajo sveto mentaliteto krščanske cerkve, drugič psujejo policiste in njihov nehuman odnos do ljudi, ki jih varujejo. Tako zvočno in ideološko sklenejo krog, vreden zapuščine enega bolj politično- in družbenokritičnih žanrov.

Plošča, primerno posneta v razmetani vokalistovi kleti, je vsekakor odličen primer glasbenega posvetila, vendar se nikakor ne ustavi zgolj pri tem. Osees se v svoji ljubezni do žanra ne ukleščijo v past repeticije in v posamezne komade vpletajo ravno dovolj slojevite začinjenosti v obliki progresivnih kitar in svinjsko industrialnih klaviatur, da plošča A Foul Form ne obvisi na tanki, negotovi niti imitacije, temveč stoji kot samostojen žanrski podvig že tako zelo vešče zasedbe. 

 

Terror: Pain into Power (Pure Noise Records, 2022)

Po štiriletnem zatišju so iz globočin Los Angelesa zatulili in s tem naznanili svojo vrnitev tudi kultni fotri ameriške hardcore scene Terror. Petčlansko utelešeno neurje sceno kroji že dobri dve desetletji z osmimi platami in mnogoterimi EP-ji, a glasbeniki za nobeno ceno ne spijo na lovorikah preteklih izdaj.

Založba Pure Noise Records s skromnimi začetki je s pomočjo posojila matere ustanovitelja, Jaka Rounda, sedaj prerasla v eno plodnejših stičišč za podtalne hardcorovske izdaje. Tako se povsem spodobi, da je maja letos pri njej izšel tudi nov dolgometražec Terror, naslovljen Pain Into Power. Vrnitev mogotcev je agresivnejša in trša, kar je jasno že iz prvega bliskovitega komada in njegove dolžine 58 sekund. Album Pain Into Power je brutalen napad na naše sluhovode brez premora od samega začetka do zadnje pesmi Prepare for the Worst, je pa tudi ultimativna potrditev, da Terror v tej kompaktni obliki še nikoli niso zveneli bolje. 

Poleg izvrstnega bobnarskega rafala, ki ploščo vodi, blesti tudi vokalna interpretacija sedaj že skoraj petdesetletnega frontmana Scotta Vogla. Pretepači iz Kalifornije predstavljajo integralni del hardcorovske zapuščine in na nek način delujejo kot samostojna entiteta znotraj nje. Okoli plošče Keepers of the Faith iz leta 2010 so s svojimi besedili o medsebojni podpori, pravičnosti in bratstvu ustvarili kultno privrženstvo, in zdi se, da je Pain Into Power nastal z namenom potrjevanja zadanih obljub izpred desetih let. Hkrati pa je nekakšen pozdrav še živeči stari gardi hardcorašev v stilu »poglej nas, skupaj čez dobro in predvsem veliko slabega«. Terror v svojem rezervoarju niso pustili prav ničesar več in so kljub celovitosti preteklih izdaj s ketne spustili še eno steklo zver.

 

+++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness