Kryptox, 2022

Sprehodili se bomo po nemški prestolnici, katere impro jazz sceno bogati tudi duo, sestavljen iz Šveda Otisa Sandsjöja in Nemca Niklasa Wandta. Dvojec je januarja izdal prvo skupno delo, album Compagni di Merende, pri katerem gre za posnetek v živo iz leta 2018. Zanj je poskrbel Bastian Hagedorn, ki z Wandtom tvori impro jazz dvojec Gehölzpflege. Ploščo so založili pri berlinski založbi Kryptox. To vodi sam Wandt, njen glavni cilj pa sta poglabljanje in izpostavljanje novih nemških glasbenikov, katerih interesi vključujejo jazz, krautrock, psihedelijo in elektroniko. Predvsem pa gre za podiranje mej med naštetimi žanri in ustvarjanje zvoka, ki ima korenine v različnih glasbenih zvrsteh in ga zaznamujejo mnogi vplivi. 

Protagonista zasedbe pa se ločita po glasbenem ozadju. Sandsjö, saksofonist, ki mojstrstvo občasno dokazuje tudi s klarinetom in za sintetizatorjem, se je po končanem študiju preselil v Berlin, kjer ga je najbolj pritegnila širina umetniške scene in izražene glasbene misli. Sam ima tudi solo projekt Y-OTIS, pri katerem se večinoma poglablja v nežne jazzovske strukture, ki so zelo poslušljive in zlahka tečejo v ušesa. Njegov kompleks melodij, opisan tudi kot jazzovski mozaik, je ustvarjen iz mnogo podtonov, katerih vpliv ga veže celo na hip hop in elektroniko. To je precej razumljivo, saj so njegove izdaje podkrepljene z obdelavo v programih za ustvarjanje elektronske glasbe. 

Bobnar, vokalist, DJ in producent Wandt pa je odgovoren za to, da so album snemali v živo. Gre za njegovo prepričanje, da je idealno in edino pravilno snemanje glasbe v živo, saj le tak posnetek premore določeno neponovljivo energijo. S snemanjem v studiu se umetnik po njegovem mnenju oddaljuje od samega sebe, ker stremi k brezhibnemu izkazovanju ideje. Tako se izgubi njena avra oziroma lahko zaznamo le njeno prisiljeno in zaigrano projekcijo.

Plata Compagni di Merende je nastala zelo spontano. Člana sta se spoznala v berlinskem baru, ki prireja impro jazz večere. Otis je takrat nastopal v triu z glasbenikoma Liz Kosack in Danom Petrom Sundlandom, zaradi Wandtove dolgoletne očaranosti nad saksofonom pa se je sodelovanje zgodilo precej naravno. Nedolgo zatem se je duo znašel na odru istega bara in posnel album Compagni di Merende. 

Na ploščku ni nobene kompozicije. Začne se izjemno hitro, s hrupom in distorzijo. Podobna harmonija se nadaljuje na celotnem izdelku, čeprav se na trenutke vse precej umiri. Glavna inštrumenta so bobni in saksofon, vendar je zgodba oziroma ideja plošče podkrepljena z miselnostjo elektronske scene. K temu pripomoreta sintetizator, ki saksofonu in bobnom doda specifično obdelan zven, ter izkrivljeni Wandtov glas, ki ustvarja atmosfero, prežeto z bolečino, prepuščenostjo toku in ranljivostjo. Bobni so zaslužni za nekoliko bolj grobe dele, medtem ko uspe saksofonu preostale melodije zmešati v nojzersko mojstrovino. Ker album ni vezan na strukturo albumske zgodbe, bomo ob vsakem poslušanju ujeli nov moment. Težave nam lahko povzroča le hrepenenje po možnosti predvidevanja naslednjega takta, koraka, note ali melodije.

Compagni di Merende je seveda še eden v vrsti impro jazz oziroma free form albumov, glede na kraj nastanka pa ga lahko povežemo z glasbenim gibanjem Echtzeitmusik. To je nastalo v devetdesetih letih, po padcu berlinskega zidu, in na sceno vpeljalo eksperimentiranje z glasbenimi žanri, performansom in avdiovizualnimi vsebinami nasploh. Njegovi začetniki in sama ideologija se sčasoma vračajo in v zadnjih letih dosegajo vrhunec popularnosti, Berlin pa tako ne velja več samo za prestolnico techno glasbe, ampak tudi jazz free forme. 

Ploščo uvrščamo v Echtzeitmusik, saj sta glavna poanta Compagni di Merende absolutna improvizacija in spodbujanje inovativnosti, nepričakovanosti. Obenem sta avtorja glasbo umestila v kontekst, v katerega naj ne bi mogla biti postavljena. Tega elementa elektronske glasbe ne dojemamo formalistično, kot posledico prisotnosti sintetizatorja ali Wandtove ustvarjalne preteklosti, temveč je inherentno povezan z njeno ideologijo. Čeprav se v Berlinu vse vrti okoli elektronske glasbe, je njena legitimnost v kontekstu podtalja zadnje čase postavljena pod vprašaj.

Razni odtenki techna so se s posploševanjem melodij začeli širiti in prilagajati množici, kar počasi vodi v oddaljevanje od prvotne ideje o popolni svobodi in pomenu stika med poslušalcem, glasbo in DJ-jem. Današnji techno ni nujno vezan za določeno skupnost in zaprt prostor, temveč ga lahko poslušamo v ogromnih arenah. V mainstream odvodih povzroča ta glasba kolektivno evforijo, vendar je standardizirana in zlahka prebavljiva, intimno doživetje in popolna svoboda pa se umakneta na stran.

Vranam mainstreama je seveda nekako uspelo prileteti do skoraj vseh žanrov in iz njih ustvariti svojo različico, težko pa rečemo, da bi se lahko enako zgodilo s free formo. Ta namreč zahteva intimne prostore, njena publika, ki ni velika, pa je ne spremlja zaradi njene zabavnosti in evforije, temveč zaradi določenega osebnega doživetja ali tehnične dovršenosti, in tukaj se znova vzpne eksperimentiranje. Širjenje njenega vpliva kaže na oživljanje berlinske in vseh drugih scen, ki poudarjajo svobodo, čeprav na različne načine. Kot pri elektroniki gre za popolno svobodo gibanja, prepuščanje nenavadnim oblikam in prostemu toku, spontanost ter ustvarjanje, odvisno od trenutnega počutja.