B.R.ASS, 2018

Italijanski trio Ottone Pesante je že dober znanec tako našega etra kot tukajšnjega klubovja. Nazadnje se je v sklopu obsežne enomesečne turneje po Evropi v začetku meseca novembra oglasil tudi v treh klubih izven Ljubljane. Zasedba ima za sabo istoimenski EP Ottone Pesante ter album Brassphemy Set In Stone, tokrat pa predstavljamo njihovo letošnjo svežo apokaliptično stvaritev, ki se podobno kot predhodnici oklepa presečišča metala, jazza in trobilskih elementov. Gre za nenavadno, a navdušujočo kombinacijo ali bolje rečeno kar razpaljotko, nad katero si delijo navdušenje tako metalci kot tudi jazzerji in navdušenci nad trubami, odprti za raznolike zvočne diverzije. Če se malce pošalimo: če bi imeli otroci trubačev metal bend, bi ta zvenel kot zvenijo Ottone Pesante.

​

Francesco Bucci na pozavni, Paolo Raineri na trobenti in Beppe Mondini za bobni z novim albumom Apocalips v odnosu do njihovega dosedanjega ustvarjanja ne odkrivajo tople vode. Iz njihovih skladb, ki temeljijo na intenziteti hitrosti, primerni za slammanje ali kar pogo v prvi vrsti pred odrom, še vedno veje brutalnost, ki jo na albumih pospremijo s konkretnimi temu primernimi naslovi, kot sta na primer Shining Bronze Purified in the Crucible ali Locusts' Army. Še kažejo zametke jazzovskih korenin, ki so najbolj očitni v izvedbi skladbe Seven Scourges. Njihov zvok je prav tako še vedno prost kitar, basa in pretežno tudi vokalov. Označevalec pretežno je tu na mestu, saj se na petem komadu The Fifth Trumpet pojavi Travis Ryan, pevec kalifornijske že več kot dvajset let uspešno dejavne death metal zasedbe Cattle Decapitation. S svojim živalskim growlom v skladbi prevzame mesto kralja sredi apokaliptičnega opustošenja, medtem ko v ostalih skladbah prevladuje darkersko naravnana trobilska sekcija.

Ob že omenjenem na videz enodimenzionalnem, za bend značilnem marširanju v zvoku je poleg vnosa vokala zaznati tudi nekatere druge ključne spremembe in premike, ki niso nujno očitni že ob prvem poslušanju. Kljub izrazitemu obvladovanju inštrumentov, ki se izpostavi s hitro bobnarsko mašinerijo, menjavanjem ritmov ter relativno zapletenimi temami obeh trobil in njunih dvoglasij na prvih dveh albumih je zasedba na Apocalips vzpostavila še izrazitejšo tehnično zapletenost in bolj dovršeno izvedbo. Zaznati je več uporabe efektov, med katerimi je očiten vsaj reverb v skladbah Bleeding Moon in The Fifth Trumpet; efekt, ki trobilom zagotavlja prostorski volumen in močnejši orkestralni prizvok. Omenjena Bleeding Moon predstavlja tudi primer kombinacije efektov in nekonvencionalega igranja oziroma eksperimentiranja do mere, ko inštrumenti postanejo neprepoznavni. Zaradi konteksta uničenja človeštva se zdijo tudi teme še za odtenek temačnejše, kar zasedba doseže z vmesnimi deli nekaterih skladb, v katerih tempo po doomovsko umirijo. Če je bila edina izraziteje doomovska skladba na predhodnih albumih Trombstone, ki je bila tudi še najbolj podobna baladi, je na novi plošči več takšnih momentov. Ti vrhunec dosežejo s sklepno skladbo Doom Mood, dobrih trinajst minut trajajočim mrakobnim sprevodom, s katerim se pustošenje izpeva. Bobni tolčejo atmosferi primeren upočasnjen doomovski ritem, pozavna in trobenta pa namesto hitrih menjav posežeta po razvlečenih težaških tonih.

Zadnja skladba z albuma nato namigne še določene elemente njihovega naslednjega albuma, če si to drznemo sklepati in ugibati na podlagi preteklih opažanj v odnosu med naslovi določenih komadov in imenovanjem albumov. Gre pravzaprav za določeno linearnost, vsak njihov album se namreč začne tam, kjer se je prejšnji končal. Naj pojasnimo! Na njihovi debitanski EP izdaji je zadnja skladba naslovljena Brassphemy, drugi album pa so naslovili Brassphemy Set In Stone. Zadnja skladba z drugega albuma se imenuje Apocalips, tako kot njihova tokrat predstavljena plošča. In če se zadnji komad tokratnega albuma imenuje Doom Mood, lahko predvidevamo o naslovu njihove naslednje stvaritve, pa tudi o tem, da bo na njej prevladovalo postapokaliptično vzdušje v podobni zvokovni, če ne še močneje doomovski zvočni maniri.

Ottone Pesante in njihov brass metal brez kitar sta morda za kakega bolj zagrizenega, konzervativnega poslušalca vseeno premalo metalska. Podobno so očitali našim domačim Koromač, le da so bili ti premalo punk, na račun česar so se lepo pošalili, ko so svoj album naslovili Punk Enough? In glej ga zlomka! Ne zgolj metalski Ottone Pesante pa se na tukajšnje odre vračajo že januarja, ko bodo skupaj z ne zgolj punkovskimi Koromač nastopili v sklopu naslednje edicije serialke Level Up v klubu Channel Zero v Ljubljani.