Uovooo, 2016

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je trojec nemških glasbenikov pod imenom Oval z inovativnim pristopom izumil specifičen glasbeni podžanr, imenovan glitch. Kratke izseke s porisanih in posledično preskakujočih CD-jev so sestavili v sproščene ambientalne kompozicije, s katerimi so postavili nove smernice v elektronski glasbi, takrat močno v znamenju tako imenovanega IDM-a. Čeprav bi lahko o podobnih zvočnih eksperimentih govorili že veliko prej, so Oval z nekoliko dostopnejšim pristopom tovrsten zvok nedvomno prvi kultivirali do te mere ter s tem prvi uspeli prikazati pestrost poprej hladne in sterilne digitalnosti, ki od takrat naprej ni več pojmovana v enaki luči. A zasedba se je kmalu po uspehu prvih nekaj albumov razšla in ime Oval je prevzel idejni vodja Markus Popp, ki je projekt vodil vse do zgodnjih dvatisočih, nato za skoraj deset let izginil in se leta 2010 vrnil z novim, inovacij željnim pristopom, ki ga tudi na letošnji, danes obravnavani plošči vztrajno posodablja.

Popp se na tokrat kar po svojem imenu naslovljeni plošči očitneje kot kadarkoli prej ukvarja z izrazito, pravzaprav skoraj klubsko ritmično shemo, ki jo dodobra zapolni s pestro paleto svetlih sintetičnih zvokov. Izbira albumskega naslova se v tej luči prej kot zgolj odločitev za samonaslovljen in s tem posebej poudarjen album zdi kot posrečena besedna igra. Ploščo bi namreč verjetno lahko povzeli kot prikaz njegovega pristopa k popu, ki ga je v različnih oblikah sicer zanimal tudi na zadnjih ploščah. Tam je bil v sodelovanju z različnimi vokalisti svoje fragmentirane zvočne kolaže primoran nekoliko podrediti konvencionalnejšim pesemskim strukturam, o katerih nedvomno lahko govorimo tudi tokrat. A za novi album se zaradi pogosto izrazito kaotične zvočne prenasičenosti lahko zdi, kot da plošča obenem predstavlja tudi nekakšen komentar na sodobno stanje popa in se obenem želi vzpostaviti kot simptomatična za sodoben čas.

A čeprav se vzporednice s popovsko formo in ideologijo zdijo na mestu, album v resnici sestavljajo formalistično precej uniformirane kompozicije, temelječe na skupnem, iz nekakšnega povprečja popoidne klubske forme abstrahiranem principu. Posledično gre tu - prej kot za žanrske - za shematične študije, v katerih Popp s svojim analitičnim pristopom raziskovalno ustvarja večplastne kompozicije, zapolnjene z odrezavimi ritmičnimi vzorci in razkošjem detajliranih zvokov, ki se neučakano prepletajo v pogosto praktično nepregledno polne, a kljub temu složne in osredotočene celote. 

Prej kot za dekonstrukcijo in ekstremistično rekonstrukcijo popa gre torej za vzpostavitev svojstvene na njem temelječe sheme, opremljene s previdno izbranim naborom zvokov, ki povečini delujejo, kot bi bili izvzeti iz glavnih tokov sodobnega popa ali celo iz vaporwavea ter podobnih z internetom tesno povezanih glasb. Tovrstna odločno definirana zvočna slika lahko sicer hitro deluje monotono, s čimer tako sam pristop kot tudi specifični, izrazito uporabljeni zvoki, kot so praktično vseprisotni kratki vokalni izseki, nekoliko zgubijo na prvotni svežini. Mestoma si tako lahko zaželimo, da bi se vzpostavljena shema in zvočna paleta še nekoliko razširili in tako vnesli še kakšno presenečenje v zaenkrat dozdevoma precej premišljeno raziskovanje.

A v vsakem primeru gre za izredno pestro ploščo, ob kateri se lahko vedno znova izgubljamo v raziskovanju kompleksnih kompozicij in njihovih nadrobnih tekstur, ki se navidez neutrudno razraščajo, prepletajo in dopolnjujejo. Popp tako ostaja zvest svojim naglitchanim začetkom in se obenem odločno usmerja v prihodnost, kateri ima tudi, kot se zdi, še veliko za prispevati.