PNL Records, 2019

V tokratni Tolpi poslušamo koncertni album novonastale zasedbe, zbrane na pobudo norveškega bobnarja Paala Nilssena-Lova. Koncert se je odvil na lanskem jazz festivalu Roskilde na Danskem, v sklopu katerega je Paal predstavil dvodelno zastavljen projekt, konceptualno zazrt enkrat na Japonsko ter drugič v Brazilijo. Temu primerno so večinski del ločenih zasedb predstavljali glasbeniki iz omenjenih držav. Posnetki so izšli na ploščah New Japanese Noize ter New Brazilian Funk. Čeprav sta plošči zasnovani kot nekakšen dvojni album, ki ga vežejo podobnosti tako v izvedbi kot v zvočni podobi, se bomo v nadaljevanju posvetili zgolj brazilsko obarvanemu delu.

Vodja zasedbe je eden najvidnejših norveških bobnarjev, ki v severnjaških jazzerskih krogih najbrž dodatno izstopa zaradi svojega udarnega, energičnega igranja, ki se ne ujema  ravno s hladno liričnostjo skandinavskega izraza. V kopici krajših glasbenih sodelovanj, s katerimi si je zgradil kar obsežno diskografijo in v gostem tempu obredel marsikateri oder, je Paal Nilssen-Love svetovnemu občinstvu zagotovo bolj znan kot ustanovni član skupin The Thing in Atomic, ki spadata med najpomembnejše jazzovske zasedbe s severa Evrope. A Paalov fokus je v zadnjih letih usmerjen daleč na jug in daleč od glasbene scene, ki ga je do sedaj izoblikovala. Posebno velik vtis je s svojo bogato glasbeno zapuščino poleg Etiopije nanj naredila prav Brazilija, kamor se redno vrača in tako širi svojo mrežo poznanstev s tamkajšnjimi izvajalci. Na to zagretost najbrž še najlepše nakaže podatek, da je še istega leta, po odpotovanju novim horizontom naproti, zapustil band Atomic, da bi se lahko bolj posvetil lastnemu raziskovanju in projektom.

Glasbeniki, ki jih je Paal zbral za projekt New Brazilian Funk in ki predstavljajo barve svoje države, so: Felipe Zenicola na električnem basu, Kiko Dinucci na električni kitari ter Paulihno Bicolor na cuici. To glasbilo bi na prvi pogled zlahka zamenjali z manjšim bobnom in le redko dobi osrednjo vlogo v skladbah, četudi njegovi odsekano zavijajoči klici, ki jih povzroča drgnjenje palice, zvezane na sredini membrane, zlahka prodrejo v ospredje in začinijo tolkalsko godbo. Tokrat njegova vloga ni zamejena in se glasbilo, kot enakovreden element izrazi v solistični vlogi in dvoigri z drugimi insrumenti. Poleg tega glasbenega posebneža ima pomembno vlogo v zasedbi še saksofonist Frode Gjerstad, Paalov sonarodnjak in soigralec še iz njunih zgodnjih začetkov v mladostniških letih.

Grobost zvoka in nekakšna histerična napetost, s katero se pričnejo oglašati glasbila, nam da že kaj kmalu slutiti, da se bo ta glasba gibala po teritorijih nekje daleč od predstav in pričakovanj, ki se nam porodijo ob naslovu albuma. Čez spodrsavajoče brnenje basovskih strun se ob navalih bobnarskega divjanja kopičijo saksofonski kriki in se v visokih registrih mešajo s zavijanjem cuice. Ozračje se nasiči s surovostjo in natrpanostjo, ki narekujeta zakone tako v favelah kot v obdajajoči džungli. Kitara se oglaša z nizi odsekanih akordov. V skladbo bežno vstopi človeški glas, ki kakor odmev neke pozabljene priprošnje odzveni in se izgubi v vzdigujoči se plimi ostalih zvokov. Nastop je izveden pretežno improvizirano, vnaprej začrtana so predvsem prehajanja v različna polja intenzitete in teksture, po katerih se glasbeniki gibajo premočrtno brez izrazitih dvoiger. Te pridejo do izraza predvsem v redkih delih, ko se dogajanje upočasni in nekateri instrumenti za nekaj časa pomolčijo ali zadihajo v bolj razpotegnjenih linijah.

Kljub dobri izvedbi nastopa in močno specifičnemu zvoku, ki ga prinaša kombinacija glasbenih pristopov in glasbil, pa se je težko znebiti vtisa pretencioznosti, ki jo nosita naslova obeh koncertnih plošč. Ob tako zelo različnih geografskih območjih glasbenih vplivov, kot sta Brazilija in Japonska, ter žanru, ki naj bi ga nastopa nadgradila ali presegla, oba albuma, vsaj na prvi vtis, zvenita precej podobno. Na to najbolj vpliva kar Paal sam, ki s svojim brezkompromisnim rockovskim udrihanjem najodločilneje narekuje dinamiko in vleče rdečo nit skladb. Pomembna vloga pri tem pripada tudi kitaristu, ki je bil del zasedbe na obeh posnetih nastopih. Ta kitarsko-bobnarska kombinacija spominja na Paalove improvizacijske seanse z Artom Linsdayem, le da je z Dinuccijem tokrat na prehodu med močno improviziranim igranjem in brazilsko tradicijo slednja razmazana do nerazpoznavnosti. A če prenehamo brskati in iskati sledi teh tradicij ter težkih ritmov funka, ki odzvanja po favelah, je treba priznati, da je zasedbi uspelo v svojo divjo zvočno zmes ujeti nekaj kaotičnosti in duha brezizhodnosti, ki dandanes preveva državo kot poprej že dolgo ne. Zanimivo bo spremljati, kam se bo izraz zasedbe razvil, če bo postava z albuma res nadaljevala z igranjem in ustvarjanjem, kot je bilo rečeno.