Samozaložba, 2021

Že dobro leto živimo v stanju, kjer čutimo, da se naša življenja zgolj po polžje premikajo dalje. Okrog nas se stvari še vedno dogajajo, prav tako še vedno teče čas, a trenutno stanje se zdi predvsem mlačno. Veliko lažje se je potemtakem zavleči v kotičke naše psihe, kjer biva nostalgija, in cele dneve sanjariti o eskapizmu ter življenju pred.  

Pred nami je najnovejši album južnokorejskega umetnika, katerega identiteta ni razkrita, a ga preprosto poznamo pod psevdonimom Parannoul. Glasbenik, ki je lansko leto izdal svoj prvenec Let's Walk on the Path of a Blue Cat, je uganka, saj se na internetu ne želi preveč izpostavljati. Tega, da nekje v svoji sobi v Seulu ustvarja sanjave shoegazerske melodije, ne vesta niti njegova starša. Kljub temu da svoje pravo ime skrbno varuje, si po drugi strani preko svojega glasbenega projekta dovoljuje biti ranljiv in odkrit o svojih čustvih. Nekaj malega o tem pove tudi v krajšem sestavku na svojem Bandcamp profilu in kaj hitro nam postane jasno, da bomo poslušali izredno sentimentalno delo.

To See The Next Part Of The Dream je zakuhana juha sanjave nostalgije dvatisočih, resignacije in eskapizma iz banalnega vsakdana, ki ne ponuja več tistega, kar je nekoč. Odraščati je vedno najtežje, sploh ko se znajdeš na prelomni točki, ko zapuščaš najstništvo in te kar naenkrat pričakajo težave, na katere morda nisi najbolje pripravljen. Kaj pa, če se nočeš soočiti z resničnim svetom? Kaj pa, če bi raje ostal doma in cel ljubi dan gledal risanke, počel stvari, ki te veselijo, in se vdajal brezskrbnosti? Seveda je to lažje reči kot storiti, zato pač poiščeš drugo najboljšo rešitev - v tem primeru ustvariš album, ki bo vsaj približno ujel občutke, ki si jih doživljal, ko si imel enajst let. 

Zato je logično, da je na albumu nanizanih kar nekaj referenc na mladostniška leta ustvarjalca, recimo japonski fiktivni bend Lily Chou-Chou, anime Neon Genesis Evangelion in mangi Welcome to the N. H. K. ter Goodnight PunPun. Dodani sempli in reference pa so zgolj začimba sanjaškim melodijam, ki se uležejo med shoegazom, indie ter postrockom s tistim specifičnim okusom dvatisočih. Vendar bi zaradi ležerne lo-fi produkcije, internetne persone in tematike album mirne volje lahko popredalčkali tudi v t.i. peti val emota, saj se To See The Next Part Of The Dream smiselno umesti med dela izvajalcev, kot so Weatherday, Car Seat Headrest ali Glass Beach. Šesti komad, naslovljen Age Of Fluctuation, pa začne rahlo odsevati energijo zvočno težjih zasedb, recimo Alcest in Boris.

Amatersko sproducirani komadi, ki hitro zagodijo ušesu, odsevajo spomin nekih indie bendov izpred dvajsetih let, katerih single so morda vrteli po nekomercialnih radijskih postajah. Na to se v svojem sestavku na bandcamp strani naveže tudi Parannoul. Omeni njihov vpliv na svoje ustvarjanje in izpostavi, da si globoko v sebi še vedno želi postati svetovno znana rokerska zvezda. A ve, da to ni mogoče, zato mu ostaja le njegova spletna niša, ki jo lahko izkoristi za svojo izpoved. Ravno to so odlike, ki jih najdemo v novodobnem emu. 

Zato ni nič čudnega, da se takoj z uvodno skladbo znajdemo med zapletenimi ulicami Seula, in čeprav sije prijetno spomladansko sonce, vidimo svet okoli sebe v razvodeneli barvni paleti. Beautiful World in Excuse nas z vlakom zapeljeta na drugi konec mesta, kjer si v svoji najljubši mediateki sposodimo naslednjo sezono svoje najljubše risane serije. Ko hodimo po mestu, se vse zdi v redu, a nad nami lebdi občutek fragmentiranosti. Nežni vokali prepevajo besedilo v korejskem jeziku, a kljub temu brez težav zaznavamo in razumemo čustva, s katerimi se Parannoul seznanja. Z njimi ne doživljamo katarze, temveč pustimo, da nas grenkosladka melanholija zaziba v finalno I Can Feel My Heart Touching You. Na plati ni trenutka, ko sentimentalnost postane klišejska, temveč ves čas bdi nad nami kot preprosto surova izpoved nekoga, ki je končno našel način, kako jo izraziti.