5049 Records, 2016

V tokratni Tolpi bumov se prvič resneje potapljamo v delo enega originalnejših in bolj navdahnjenih akterjev multiformne newyorške downtown scene mlajše, čeprav ne najmlajše generacije. Govorimo o klarinetistu, improvizatorju in skladatelju, inženirju ter splošnem človeku-s-scene Jeremiahu Cymermanu in njegovem apokaliptičnem komornem triu Pale Horse. Cymerman je prvič prišel na radar večine, ko je leta 2008 pri Zornovi založbi Tzadik izdal solo ploščo In Memory of the Labyrinth System, ki je bila osnovana na raziskovanju njegovega klarinetizma ter afinitete do specifične osebne vrste elektronske manipulacije, ki se kaže tudi v obliki albumsko-studijskega kompozicijskega pristopa. Za poslušalce Radia Študent pa je morda relevantna tudi linija, ki Cymermana veže z delom še enega neulovljivega, v New Yorku delujočega originala Tobyja Driverja, masterminda izjemnih Kayo Dot. Prav tako kot Driver tudi Cymerman v svojem delu pluje in kos za kosom sestavlja izraznost, ki se napaja iz linij sodobne klasike, avant-rock derivatov in metala, čeprav je pri Cymermanu očitna večja domačnost v bolj improvizacijskem, instrumentalističnem in tudi downtownovsko jazzovskem delu tega preseka. Skupaj s še enim sorodnim skladateljem, Mariom Diaz De Leonom, ki se mu kanimo tudi kmalu posvetiti, sodelujeta v občasnem triu Blood Mist. Cymerman pa je denimo pomembno prispeval tudi k plošči Driverjevega stranskega kompozicijskega projekta Tartar Lamb oziroma Tartar Lamb II, Polyimage of Known Exits. Na njej je v idiosinkratične in žalobne Driverjeve komorne avant-goth kompozicije pihal in električnega basa vtrl razširjene in prvinske klarinetno-kitovske tuleže, posredovane prek sofisticirane odmevno-elektronske konstrukcije.

In ravno slednje je dobra vstopna točka v ploščo Badlands, ki se ji posvečamo tokrat. Vendar se na tej točki vse ustavi oziroma upočasni in svoj modus najde v lateralnem, psiho-geografsko-političnem drsenju različnih koncepcij pokrajine. Trio, ki ga poleg Cymermana tvorijo še Christopher Hoffman na čelu ter Brian Chase na bobnih, se nemirno ustali globoko v oprijemljivem občutju pridušene in že prisotne apokalipse. To stori zavestno, zavedajoč se dometa, ki ga uveljavljene akustične dronerske in mikrotonalne tehnike lahko imajo pri poprisotenju in prestajanju »brezupnih noči ter tesnobnih sanj«, kot jim pravijo. Ta »temačna vizija trenutnega Zahoda« pa prispe do nas prek dveh skladb, naslovljenih po emblematičnih figurah počasnosti, negotovosti, nevarnosti, grožnje in izgubljenosti – to sta Hitchiker in Drifter, avtoštopar in klatež.

Precej poantiran referenčni tekst, ki ploščo spremlja, med drugim omenja tudi referenčni figuri določenega tipa sodobne kompozicije zadnjih stotih let - Gyorgija Ligetija ter izvorno obskurnega, a v zadnjih desetletij naraščajoče cenjenega Giacinta Scelsija. Poleg Swans, Cormaca McCarthyja in drugih. A za razliko od sedaj že dodobra razširjenega medsebojnega migriranja zvenov in prijemov Ligetija in Scelsija v bolj improvizirane kontekste ter raznorazne vrste bolj neodvisnih, samoiniciativnih in underground glasb Cymerman kot skladatelj in tihi usmerjevalec prek svojega igranja in več-nivojskega sestavljanja z vsem tem stori nekaj izstopajoče osebnega in živega. Ravno zato se kot-da vsem poznani označevalci, kot so »drone«, »komorno«, »mikrotonalno« itd. izkažejo za neadekvatne. V njegovi igri se vse, naj bo to subtilna kontrola klarinetove krožne multifoničnosti ali pa globoko občutena ter v času razpotegnjena klezmerska melizmatika, potopi v prekarno, nestabilno, dromljajoče žarenje, ki ne obeta ničesar dobrega in ima prej karakter tope moraste mrzličnosti. Znotraj nje pa se mu podobno vešče in čuječno pridružita Hoffman in Chase, s katerima nato družno vstopa in izstopa tako iz »suhih« akustičnih prostorov kot pazljivo komponiranih, vzporedno prelivajočih se krajin hotenih odmevov in podaljšanj.

Bleda – kot bledi klorasti četrti konj Razodetja, Smrt – in obenem žareča zmes torej, ki pa ni votla formalistična eksplikacija tega, kar je danes »možno« in »smiselno« samo »zato, ker lahko«. Je prej transplant morastih in tesnobnih prostorov, ki jih vedno že naseljujemo in nas naseljujejo ter nas v danem trenutku vlečejo s svoji počasnim »driftom« v nagel propad. In je iskanje diha in možnosti divergence znotraj njih zato, da bi eksplicirali lasten, četudi brezupen in udušen, v brnenje podaljšan krik.