Pan, 2017

Pod drobnogledom v tokratni Tolpi bumov se je znašel izdelek kitajske zvočne ekspresionistke Pan Daijing, ki ga je pred dobrim mesecem dni izdala našemu etru precej znana in po naključju enako imenovana založba Pan. Ta navdušence nad elektro-akustiko že skoraj desetletje zalaga s precej kvalitetno izven-žanrsko elektroniko, s kakršno najlažje označimo tudi tokrat obravnavani zvočni material. Plošča naslovljena Lack je produkt večletnega izgrajevanja in dopolnjevajna materiala za žive nastope, po katerih je umetnica znana. Nabitost le teh s temačnimi čustvi, zvočno tiranijo in nasilno erotiko, maskami, verigami in vsemi ostalimi rekviziti, ki sodijo zraven, pa je v rodni Kitajski privedla tudi že do prepovedi in cenzure njenega dela. O kontroverznosti slednjega se bomo na lastne oči lahko prepričali tudi v začetku oktobra v kontekstu letošnje edicije festivala Stiropor, na katerem bo Pan nastopila s tako imenovanim livesetom.

Lack nas popelje globoko pod umetničino kožo. Sega preko surovega fetišizma mesa in krvi, ki ga na prvi pogled predstavlja naslovje, in se skupaj s pojmom pomankanja dotika mnogo bolj intimnih psiholoških zagat ustvarjalke. Zvočni narativ prodira daleč v njeno osebnost, ki je bila, kot pravi sama, v preteklosti zaradi odklonske spolne in estetske orientacije v tradicionalno konzervativnem okolju domače dežele deležna pomankanja svobode ter empatije in razumevanja s strani okolice.

Delo predstavlja zgodbo težkega odraščanja. Dramski prostor začrtajo zvoki tradicionalnih strunskih glasbil in skrivnostnega petja osamljenega ob spremljavi sintetiziranih nočnih živali uvodnega komada Phenomenon. Naslednje skladbe pa kronološko posnemajo faze osebnostnega razvoja. Kontrast med melodično umirjenostjo lokalnih zvočil na površju in razburkanim podtaljem njene osebnosti, ki v sunkovitih zvočnih izbruhih udriha iz ozadja, postaja s časom vse bolj očiten. Z naraščanjem občutka odtujenosti se delo potaplja vse globje v klavstrofobično stanje psihološke nočne more in tako do skladbe Plate of Order popolnoma zgubi stik z stvarnim okoljem, katerega zvoki le še odtujeno in nerazumljivo odmevajo v prostoru.

Nakopičen gnev samoomejevanja preglasi zvoke zunanjega sveta, osvoboditev izpod jarma konzervativne okolice pa ji uspe s pomočjo nasilnega in neizprosnega zvočnega zidu v komadih Act of The Empress  in Eat. Po besedah avtorice surova in hrupna glasba v njenem življenju igra pomembno vlogo terapije, saj ji ta pomaga pri premagovanju osebnostnih stisk in strahov. Grobost zvočnih valov načenja njene psihološke nasipe, lupine in ostale obrambne mehanizme in ji s tem pomaga pri soočanju s svojimi in okoliškimi težavami. Album Lack je tako hkrati produkt in lek viharjev, ki divjajo po umetničinem notranjem svetu. Okrutna zvočna borba druge polovice dela dokazuje, da Pan po selitvi v Berlin in spoznavanju tamkajšnjih aktualnih smernic glasbene in družabne kulture ni več pasivna igrača v primežu omenjenih viharjev. Z zaključnim poglavjem naslovljenim Lucid Morto sporoča, da je vzporedna realnost težkih lucidnih sanj zdaj mrtva.