Samozaložba, 2013

Bolje pozno kot nikoli je rek, ki ga pozna vsakdo. Rek, ki več kot velja za prvenec kočevskih Pankeroschev, saj je na svoje rojstvo čakal kar petnajst let. Razlogov je nešteto, vendar jih ne bomo naštevali, kajti važno je le, da je album končno tukaj.

»Zakaj pa je pomembno, da je album tukaj?«  se zdaj sprašuješ, dragi poslušalec. Zato, ker so Pankeroschi pomemben del slovenske hardcore zgodovine. Na sceni, ki zna biti zelo mačehovska, vztrajajo petnajst let, odigrali so številne koncerte, predvsem pa nam dali lepo število, menda tam okrog petinštirideset, odličnih komadov z globoko osmišljenimi teksti, vendar vseh žal na prvencu Lepi novi svet zaradi omejenega prostora ne more biti. Eden izmed tistih, ki se na albumu ni znašel, pa ga vsaj jaz najbolj pogrešam, in verjamem, da bo še nekaj takšnih, je komad Življenje, ki tudi na koncertih ponavadi doživi enega največjih odzivov. Ampak tukaj ga ni, ker se je bend odločil, da izda komade novejše generacije, komade, ki  jih je naredila zdajšnja postava, mi pa ne bomo javkali, česa ni, temveč hvalili tisto, kar je.

Tisto, kar je na albumu Lepi novi svet, je petnajst komadov, ki Pankeroschev ne prikazujejo le kot dober koncertni bend, kakor smo jih s koncertov in nekaterih posnetkov poznali do sedaj, ampak kot bend, ki se zna potruditi tudi v studiu. Potruditi tako, da album zveni, kot bi ga posneli brez vsakega truda. V dobrem smislu, seveda, saj že v uvodnem komadu Vladar tekoče zaplavajo vanj, kljub temu da je uvod udaren in brezkompromisen, kot pravemu hardcore albumu pritiče. Tak pa je album tudi od začetka do konca. Komadi dobro prehajajo drug v drugega in ne dopuščajo počitka, ne ušesom in ne možganom. Ušesa bodo imela veliko dela s sledenjem melodijam, ki gredo prek melodičnih in trših hardcore ritmov do metalskega, D.R.I.-jevskega (diarajevskega) žiga-žaganja ter predstavljajo zlitje različnih pristopov starega hardcora, pa tudi kakšen ska »caka-caka« za večjo pestrost se najde vmes. V menjavah ritmov so Pankeroschi mojstri. Ne samo od enega do drugega komada, ampak in še bolj v komadih samih. Obrati, čeprav nenadni in ostri, so speljani dovolj gladko, da poslušalca ne vržejo iz tira. Tukaj se zelo dobro dopolnjujejo tako bobni kot tudi bas in kitara. Močan in barvit Daretov vokal je še dodaten plus, saj se ne ustavi pri enem načinu petja, ampak menjuje in stopnjuje vokal vse do hreščečega oziroma krulečega.

Lepi novi svet bo polno zaposlil tudi poslušalčeve možgančke. Ti morajo namreč predelati petnajst socialno in politično angažiranih tekstov, ki so v »lepem novem svetu« prav tako aktualni, kot so bili v »starem lepem svetu«. Spremenilo se namreč ni nič, čeprav se je spremenilo veliko. Teksti so življenjski, iskreni in neusmiljeni. Škoda je le, da v tem svetu bolj palijo teme, kot je kdo bo komu zizike majal ali kar je takšnega danes na meniju »popularne« in bolj splošno priljubljene glasbe, kot tiste, ki se poglabljajo v resnične probleme, ki pestijo svet. Lažje si je pač zatiskati oči in guncati afne. Tistim, proti katerim je uperjeno tekstovje Pankeroschev, gre to zelo na roke. Plehkost in  resignacija sveta »s te in druge strani« butata iz vsake črke, iz vsake rime Pankeroschev, toda hkrati je tukaj tudi vedno neko upanje, je pot in spodbuda za boj, za boljše življenje. Čeprav človek dela proti sebi, resigniran fura safr in pozablja živeti, čeprav je pot do svobode dolga in včasih krvava, čeprav so si pravice prisvojili tisti, ki smo jih izvolili, pa bo morda bolje, če stopimo skupaj. Saj smo tako močnejši. Če nehamo guncati afne in začnemo poslušati Pankerosche in njim podobne borce. Ne samo poslušati, tudi in predvsem slišati jih je treba!