Pagan Flames, 2012

V tokratni Tolpi bumov se posvečamo plošči „Kentucky“ enega bolj vznemirljivih in cenjenih projektov v trenutnem severnoameriškem black metal undergroundu – Panopticon. Za tem „one-man bendom“ se skriva Austin Lunn, ki suvereno odigra vse instrumente in tako nadaljuje tradicijo samotarskih black metal projektov, hkrati pa jo na svoj način sprevrže in prevetri. Lunn je del tiste podtalne struje aktualnega black metala, ki ji nekateri pogojno pravijo „red and anarchist black metal“. Bolj realistično pa gre za eklektičen in kaotičen nabor brezštevilnih skupin s celega sveta, ki jih druži zavračanje določenih dobro poznanih desničarskih tendenc znotraj samega žanra ter ukvarjanje s tematikami, ki segajo od marksizma, zgodovine in politične teorije do radikalne ekologije, anarho-primitivizma ter zametkov spiritualne anarhije in prevrednotenja.

Med temi skupinami izstopajo Panopticon, ki v svojem zvočno-tekstualno-vizualnem kontinuumu perpetuirajo tako okoljsko senzibilnost Wolves In The Throne Room in t.i. kaskadskega black metala kot tudi socialno angažiranost njegovih punkovskih korenin. Slednje pa še posebej na plošči „Kentucky“ pridobi na kredibilnosti prek uporabe protestnih pesmi rudarskih delavcev unionističnega sindikalnega gibanja tridesetih let prejšnjega stoletja v ZDA. Le-te pa vršijo vpliv tudi na striktno glasbenem nivoju. Bluegrass in odpadniški country blues namreč domujeta v sami srži glasbe Austina Lunna, ki v večini skladb poprime tudi za bendžo in akustično slide kitaro. Morda nenavadna kombinacija v praksi deluje tako prepričljivo, da se kvečjemu vprašamo kako se tega ni spomnil nihče že prej. Po drugi strani pa atmosferično plastenje določenega black metala s svojo neizbežno modalnostjo direktno napotuje na marsikatero ljudsko glasbo, vsekakor pa na country blues in apalaške napeve. V tej točki se Panopticon staknejo tudi z bendi kot so Godspeed You! Black Emperor in Thee Silver Mt. Zion, katerih s protestnim folkom informirani post-rock apokaliptični blues je prav tako pomemben vpliv.

Album „Kentucky“ se začne z žarečim bluegrass drncem skladbe „Bernheim Forest in Spring“, kjer Lunn poleg brenkal odigra tudi violino, ki se s pridom pojavlja že na nekaterih prejšnjih ploščah Panopticon in ki z običajno uporabo godal v metalu nima nikakršne zveze. In to že na nivoju samega zvoka, ki je neposreden in surov – kot bi nekdo pred nami igral v živo. Takšen karakter pa kljub občasni kinematskosti in odmevajočemu dromljanju preveva celotno ploščo. To je za tovrstne solistične projekte, kjer je vse delo zgolj enega posameznika, precej nenavadno – znotraj metala pa skoraj neslišano. Zadeva eksplodira s sledečim komadom „Bodies Under the Falls“, kjer sta surova strast in zanos melodičnega black metala na višku. Nad riffi se vijejo molovske a rahlo razglašene dvojne piščali, pri vsem pa izstopa res energično in organsko bobnanje ter skurjeni vokal. Nekje na polovici se distorzirano ubiranje odprtih in zvenečih akordov brezhibno prelije v bendžovski interludij ter nadaljuje s podvojeno močjo do konca.

V sredini plošče stojita dve doživeti izvedbi znanih protestnih pesmi rudarjev iz Kentuckyja „Come All Ye Coal Miners“ ter „Which Side Are You On?“. V komadih „Black Soot and Red Blood“ ter „Killing The Giants As They Sleep“ pa igrajo pomembno vlogo odlomki iz dokumentarcev o družbenih, ekonomskih in ekoloških problemih rudarske dejavnosti ter posnetki pogovorov z raznimi vpletenimi in prizadetimi, ki jih je posnel tudi Austin Lunn sam. Pri „Killing The Giants As They Sleep“ enega najintenzivnejših momentov albuma pričara hkratno black metal blast-beat nabijanje prekrito z zvoki nemirnih množic in vrtoglavih disonantnih violinskih partov. Celotna plošča je po Lunnovih besedah zastavljena kot poklon Kentuckyju kjer domuje in deluje. O tem je povedal sledeče: „Idejo sem dobil, ko sem en dan tekel na strm hrib v gozdovih, kjer se rad zadržujem ter se na vrhu, še preden sem lahko zares vdihnil, ozrl okrog sebe. Videl sem dolino in obsežne hribe v daljavi žareti v pomladno sončni zeleni barvi. Prevzet sem bil z ljubeznijo do dežele po kateri hodim. Lahko bi torej rekel, da je ta plošča navdahnjena z veseljem in ljubeznijo, čeprav se ukvarja tudi z nekaj groznimi tematikami.“

Za razliko od prejšnje mojstrovine „Social Disservices“ se za ploščo „Kentucky“ dejansko zdi, da dopušča malce več svetlobe – tudi na področju zvočnih odtenkov. Vsekakor pa gre za eno izmed presežnih izdaj bolj odprte black in širše metal panorame, ki je v svoji izraznosti v veliki meri unikatna. S svojo glasbeno inventivnostjo, angažirano človeškostjo, spoštovanjem do zemlje   ter čarobno mešanico apokalipse in upanja bo gotovo povzročila dosti valov. Poslušamo Panopticon in njihovo novo ploščo „Kentucky“ v celoti.