Recommended Records, 2023

Ko se lotim pisanja Tolpe bumov, mi misli uidejo k Nadiški dolini, da si predstavljam, kako se ob skali vzpenjamo po spolzkem kamnitem stopnišču. Mrači se, šumenju vode in vetra se pridružujejo glasovi, ki kramljajo v italijanščini. Obetal se je koncert Paola Angelija, ki v kompozicijah in improvizacijah čara na presečišču folk nojza, free jazza ter minimalističnega popa in čigar nastop iz nekega YouTube posnetka se mi je pred letom dni v spomin vtisnil zaradi uporabe čudaško preparirane kitare in slikovitega zvokovja. Z vstopom v vlažno dvorano, pravzaprav jamsko cerkev, v kateri so nas pred baročnim lesenim oltarjem pričakala sedišča in se je z vso simboliko zgostila skrivnostnost prostora, v katerem smo se znašli, pa je vznemirjenost avgustovskega večera le še rasla.

Paolo Angeli že več let suvereno jadra z neulovljivim tokom svoje glasbe, v katero vnaša elemente postrocka, free jazza, nojza, flamenka, puščavskega rocka, baročnih melodij, glasbe kore in tradicij polifoničnega petja, ukoreninjenih v Sardiniji, kjer je Angeli odraščal.

Španija, država, v kateri zadnja leta živi in ustvarja, je s sušno krajino in sočnostjo strasti zajeta v plošči današnje obravnave, v njegovem najnovejšem delu, naslovljenem Níjar, ki je kot zamišljena uglasbitev dramskega dela Krvava svatba poklon Federicu Garcíi Lorci.

Presunljiva uvodna skladba Cardos že zgosti ozračje in z vsem občutenjem daje slutiti veličino prihajajočega. Spet se vrnem v Landarsko jamo in njeno izvotljeno dvorano, v kateri vsi prisotni obmolknemo in z glasbo vibrira živa skala, ki je že pred tisočletji gostila jamskega medveda, kasneje pa v različnih zgodovinskih obdobjih ljudem nudila zavetje in prostor čaščenja. Znana zgodba, sicer brez čvrste znanstvene podlage, opisuje, kako je v času, ko je v to deželo prihajal hunski vladar Atila, mlada kraljica Vida prebivalce dolin pozvala, naj se zatečejo v Landarsko jamo, ki jim je s krušno pečjo v notranjosti in s potokom, ki teče skoznjo, omogočala preživetje. Ko so napadalci prišli do jame, so več mesecev vztrajno čakali na predajo. Vida je oblegovalce prekanila tako, da je Atili pred nos vrgla še zadnjo pest žita, s tem izkazala neustrašnost in dala lažni vtis izobilja, ki pa je bil tako učinkovit, da so Huni pozabili na svojo napadalsko namero in se podali naprej.

Niti preteklosti se stekajo tudi v Angelijevo neobičajno glasbo, prežeto s spoštovanjem do zgodovinskih podlag raznorodnih godb sveta in obenem sodobno ter inovativno, usmerjeno v prihodnost, ki skozi umetnikov izraz zasije posebej svetlo. Kljub tehnični zahtevnosti kompozicij njegovo glasbo zaznamuje nekakšna lahkotnost, občutena v brezskrbnosti in sproščenem deljenju. »Kar poskušam početi, je one man band, ampak … v novem tisočletju,« je nekoč pripomnil Paolo Angeli, etnomuzikolog, ki ga je raziskovalno zanimanje prepleta tradicije petja in igranja na kitaro na rodni Sardiniji privedlo do prepariranja lastnega inštrumenta. Osnovnim šestim strunam baritonske kitare se je pridružilo še kakšnih dvajset drugih strun, horizontalno in vertikalno napetih preko telesa glasbila. Nanje udrihajo kladivca, ki jih glasbenik sproža s stopalnimi pedali, vanje se zaletavajo propelerčki, ki jih poganja motor v notranjosti kitare ali pa jih sproža efektirano dotikanje s prsti in potegi loka. Preparirano glasbilo, ki ga po Angelijevih željah lutnjar neprestano preoblikuje, mu nudi razpon violončela, bobnov in kitare – iz prerojene sardinske kitare glasbenik izvablja vse od nežnega dromljanja do bučanja, preciznih zvenov hibridnega godala ali pa pikantnosti brenkljajočih linij ob basovski spremljavi, da je na trenutke kar težko zamisljivo, da Paolo vse te nianse zvoka predstavlja sočasno brez nasnemavanja.

Njegov koncert v jamski cerkvi nad Nadižo je izzval vtis obrednega udejstvovanja. Odzvanjale so mi napovedovalčeve besede, ki so izpostavile Angelijevo sposobnost prilagajanja prostoru, v katerem se znajde, kar krepi zavedanje o glasbenikovi širini. Od njegovega prvenca Dove dormono gli autobus iz leta 1995 ga je muziciranje popeljalo k številnim sodelovanjem, običajno žanrsko neobremenjenim, priredil je dela zasedbe Radiohead, igral glasbo Björk in Freda Fritha ter izdal več solo albumov, med katerimi je tudi hvaljena lanska izdaja Rade.

Maja letos, ko je izšla plošča Níjar, se je osvetlil še en Angelijev obraz. Če smo na preteklih izdajah lahko slišali nagnjenost k nojzerskim ali drugače svobodnejšim prijemom, se na najnovejšem albumu Paolo posveti izčiščenemu skladanju in s flamenkom navdahnjeni poetičnosti. Preko enajstih komadov se razpne razburkana pripoved, ki se dotika tematik prepovedane ljubezni, bolečine, minljivosti in hrepenenja. Lepota tega dela je v Angelijevem pretanjenem snutju interpretacije koščka Lorcovega sveta, ki pa na tej plošči zaživi zunaj prostora in časa. Še eden od odtisov glasbenika, ki sledi notranjim vzgibom in v surovi človečnosti deli svojo glasbo prihodnosti.