samozaložba, 2019

Dolgo ste nas čakali. Plošča Životinjsko carstvo je izšla že pred pol leta, mi pa smo z recenzijo odlašali do mrzlih zimskih dni. In kako ne bi, ko pa se je moralo še toliko zgoditi, si rečemo zdaj, ko smo delčke albuma slišali že v Svaštarnici, v domačem studiu in seveda na koncertni turneji Klubskega maratona. Bend Parliament Attack se je poimenoval po tistem usodnem dogodku izpred devetih let, ko je v primežu gospodarske krize množica razjarjenih pamžev v parlament zmetala granitne kocke in še kaj. Politične mahinacije se naenkrat niso več zdele tako nedotakljive, predvsem pa je bil napad na parlament poln divjega zagona, ki se je na površju kmalu polegel, Parliament Attack pa so ga v dolenjskem podtalju ohranili vse do danes.

Prvo ploščo, naslovljeno Etični kodeks spoštovanja slovenske kulture, običajev in načina življenja, ki je vse prej kot to, so fantje izdali leta 2016. Ambrož, Anže, Bogdan in Klemen pa dandanes vsako priložnost izkoristijo za svečan pokop tega družbenokritičnega albuma. Ritualno se oblečejo v suknjiče in prineso krsto, potem še vse posnamejo in če te ujamejo v objektiv, ti zastavljajo vprašanja, kot da si zvezda večera. Če vas poslušanje preveč utruja, lahko v njihov nov album celo lepite sličice živali iz istoimenskih čokoladic. Nobenega imperativa ni, nobene vsiljene estetike in predvsem nobene kreatorske distance. Životinjsko carstvo je prav tako razpršeno kot spekter njihovih zanimanj in osebnih življenj, zato se še vedno zdi, da ohranjajo svoj najstniški ustvarjalni vzgib. Poslušanje nam razkriva, kje so ga presegli, nadgradili ali pa opustili in zasukali. 

Parliament Attack napadejo z uvodno Mufaso, Disneyjevim levjim kraljem, čeprav nam ponudi razmislek o umetni inteligenci, nadomestilu človeka in njegovi ujetost v mehaničnost bivanja v jarmu kapitalizma, zato povezava z levom sprva ni jasna. Ko »naša četica strumno koraka« čez okusno klasično rock podlago, se v ozadju pomenljivo pozibava beseda »veselo«, nam pa ob pogledu na naslovnico končno klikne: mogoče je treba kdaj biti bolj levji kot človeški. Sledi inštrumentalni komad Žrtveni Werner, ki se morda posmehuje suburbani šlager ikoni, a tudi sam ne ponudi dosti več od predaha. Pa naj bo, ker je sledeči hit Komaj čakam, da bom star odličen primer preseganja najstniške navihanosti. Besedilo je v nasprotju z Mufaso vse prej kot enostavno, vokalist Klemen z glisandom ali pa specifično artikulacijo podpre marsikak zaključek stavka. Tudi kitarska solaža je na mestu in skladba se strne v pravo cinično rockovsko balado. Sledi neopredeljiva pesem Za več komforta s kontrastoma mehko-spevnega in hrupno-razgrajajočega, togotnim svetoboljem in neposredno poetiko, ki jo še kar čvrsto ukleščijo težki kitarski rifi. Mogoče takšen odvod glasbe, ki jo danes vse preradi smatramo za preživeto, razdvaja občinstvo, naša ušesa, pa tudi kritike. Resnica vseeno stoji. Za več komforta se ubijat splača. Za trenutek izpostavimo še tehnično podkovanost benda, ki se iskri v komadih, kot sta Rencho Relaxo in Striptiz. Natančno in doživeto bobnanje pod prstolomnimi kitarskimi vložki in občasnimi vpadi oscilirajočega teremina - skrivnostno zvenečega elektronskega inštrumenta - da smisel tudi skladbam brez vokalov. Zaznamo lahko sledi improvizacije, ki je besedila ne dopuščajo. 

Skladba Nema ima nema nema si sposodi drugačno spevnost srbohrvaščine in ubije nihilista prejšnje plošče, hudomušno pa zagrozi še kapitalistu. Lestvično plezanje po klasičnih rockovskih pasažah je morda preprosto, preizkušeno, a učinkovito. Nadaljuje se še v Ko šljivi varuha človekovih pravic, ki počasi leze v harmonične in bluesovske odmeve, konča pa na pankerskem spustu v surovo distorzijo, ki je vidno izoblikovala njihov nastop na Finalu Klubskega maratona in razgrela množico. A če obstaja ena skladba, ki združi vse, kar eklektični skupek na videz vsakdanjih pobov poveže v utelešenje samoiniciative in eksperimentalnih muzičnih ambicij, je najverjetneje niste ujeli ne na YouTubu, Facebooku, nacionalki ali pa kakšnem drugem radiu, pa bi jo vsekakor morali. Skladba U Dubaju, ki jo lahko pokažete kolegom, materi, župniku ali pa učitelju joge, je prežeta z lokalnimi besednimi igrami, zvitimi opazkami, družbeno kritiko in neverjetno spevnostjo. V koherenci s sočno bas linijo in tremolo kitarskim predahom sta jo podprli Ana Novljan na violini in Anja Lah na vokalu. Tako spretno uglasbenega prostodušnega sklepa, da v Dubaju ne znajo hod’t pu štengah, pa bi šli u nebu, ne premore noben današnji bend, pa naj se sliši še tako cinično. Album se zagrizeno zaključi z bolj umirjenim komadom s prikupnim besedilom V zahvalo.

Parliament Attack morda na trenutke še vedno zvenijo naivno kot srednješolski bend, a premorejo več pristne punk-rockerske drže kot povzdigovani heroji prejšnje generacije. Nemogoče jim je očitati banaliziranje ali moraliziranje v kontekstu priljubljenega sposojenega izraza cringe, ko je njihova drža tako skromna in avtentična. Kamorkoli pridejo, odražajo zagretost in samostojni aktivizem skozi dejanja, ne le besede. In kljub navideznemu staromodnemu razgrajaštvu z albumom Životinjsko carstvo precizno zadanejo žebljico na glavico.