Doomtown Records, 2020

Glasba ima moč, da človeka naredi neverjetno nostalgičnega. Tudi če se naš glasbeni okus skozi življenje spreminja, se bomo vedno znova vračali h glasbi, ki je zaznamovala naše otroštvo ali drugo pomembno življenjsko obdobje. Eden od razlogov za takšno stanje je dejstvo, da nas glasba lahko popelje v preteklost in boljše čase. Poleg tega nas ob poslušanju rahlo zadene dopamin, hormon sreče, ki vodi k še večjemu uživanju. Zato zelo dobro prepoznavamo glasbo, ki smo jo že slišali, in jo povezujemo z določenimi spomini. 

Toda glasba nas lahko popelje tudi v neznano. Lahko se počutimo nostalgično zaradi nečesa, česar v življenju nikoli nismo doživeli. Nečesa, česar del nismo bili. Točno ta občutek sladke neznane nostalgije definira zvok zagrebških post-punkerjev Parnepar. Zasedbo, ki je bila ustanovljena leta 2017, sestavljajo štirje mladi glasbeniki; vokalist in kitarist Marko Jusup, znan tudi kot Jura Pura, bobnar Ivan Andrašić, kitarist Mihael Emanuel Večković ter basistka Anamaria Rončević. Začetke skupine lahko umestimo vzporedno z zagrebškim noise-punk duom Žblj Mozaik, saj gre pri omenjenem za primarni projekt Jusupa in Andrašića, iz katerega se je kasneje rodila ideja o novi zasedbi.

Zasedba Parnepar je med drugim zanimiva, ker je njihov zvok skoraj neločljiv od tistega, ki je definiral osemdeseta leta na Balkanu. Že ob prvem poslušanju njihove glasbe je opaziti, da na zasedbo močno vpliva post-punk oziroma new wave scena, ki je eksplodirala v zgodnjih osemdesetih letih v nekdanji Jugoslaviji. Očitno je, da skupino spremlja zvok legendarnih glasbenih imen, kot so art punkerji Šarlo Akrobata, dark wave zasedba Dobri Isak ter punk-rockerji Električni orgazam. Ti pionirji jugoslovanske avantgarde imajo vsekakor velik vpliv tudi na nove generacije, ki trenutno predstavljajo balkansko podzemlje.

Močne ex-yu vplive je zasedba predstavila že na debitantskem EP-ju, naslovljenem Kako, molim?, ki je izšel leta 2018 pri zagrebški indie založbi Doomtown Records. Na prvencu zasledimo potop v umazan zvok punka ter oddaljitev od minimalističnih elementov post-punka, ki pridejo do izraza šele v novi izdaji. EP Kako, molim? se vrti okoli lepo strukturiranega hrupa, hitrih ritmov in ne docela razumljivih besedil ter poslušalcem ponuja vzdušje glasne anarhije, upora in jeze. Z izdajo prvega pravega albuma, naslovljenega Dobar Dan, Izvolite, pa se Parnepar distancirajo od surovega punka, ki jim je prislužil status nove in obetavne zasedbe, ter se preusmerijo v bolj zrel in strukturiran zvok.

Danes obravnavana izdaja je DIY mojstrovina. Vsaka skladba zveni, kot da je bila posneta v živo, kar tudi ob poslušanju v domači sobi ustvarja improvizirano koncertno doživetje. Zvočno zasedba uspe ostati zvesta čistemu post-punku brez vključevanja sintetizatorjev ali drugih oblik elektronike, ki je postala tipičen element današnje alternativne balkanske glasbe. Parnepar uspe ustvariti eksperimentalno glasbeno polje, ki se približa improvizaciji, saj skupina ustvarja zvoke, za katere poslušalci v določenem trenutku ne bi pričakovali, da jih bodo sploh slišali. Dober primer tega sta skladbi Dječja in Se Bastijan, ki vključujeta spontano spuščanje glasbe v določenih trenutkih, kratke pavze v tišini ter mračen in odmevajoč vokal, ki se ne ujema z ozadjem. In prav ta majhen element presenečenja še dodatno vznemirja album. Raztopljeni zvoki kričečih, a privlačnih kitarskih riffov in tresoče basovske linije, ki skačejo po spontanosti bobnov, dobijo smisel, če album razumemo v liminalnem stanju med spontanostjo in strukturo.

Niz dvanajstih relativno kratkih skladb se v besedilu vrti okoli soočenja z vsakdanjo temno resničnostjo, ki nas spremlja kot senca in se prehranjuje z nezadovoljstvom, ki ga sproža današnja družba. Elementi nihilizma definirajo besedila vsake skladbe in prav ti trenutki brezsmiselnosti pridajo albumu bolj realistično ozadje. Vir nihilističnega razpoloženja je Markovo intrigantno recitiranje, ki se uspe izogniti melodičnemu petju. Namesto da bi glasbo s svojim globokim glasom spremljal, nad njo govori, kot da bi pripovedoval dve ločeni zgodbi. Nestandarden pristop k petju ustvarja močnejšo komunikacijo s poslušalci, saj slišimo Markov glas, ki ostro in neposredno govori o bizarnih stvareh, kot je smrt fanta, znanega kot Luka s kvarta, ali pa, kaj se zgodi, Kad sinusi odu na more. Temna motivika najbolj izstopa v uvodni skladbi Čovjek prosjek, v kateri se Marko sarkastično šali o monotonem življenju povprečnega sodobnega človeka in pravi: Ja sam čovjek prosjek i ovo je moji dvogled, kroz koji gledam ono što nisam / Ja sam čovjek prosek i svakodnevno brojim ovce, nekad blejim s njima. 

Na tem mestu se moramo vrniti h ključnemu elementu albuma Dobar Dan, Izvolite - nostalgiji. Koncept je idejno soroden kompilaciji Paket Aranžman, ki je zaznamovala revolucionarna osemdeseta v Jugoslaviji in poleg Artistične Radne Akcije velja za osrednji simbol jugoslovanskega novega vala in bivše punk scene. Če pogledamo zasedbe Šarlo Akrobata, Električni orgazam in Idoli, ki so se znašle na kompilaciji in ki so močno zaznamovale Parnepar, si s sodobniki delijo besedila, ki se vrtijo okoli dobro znanih tematik - nezadovoljstva vsakdanjega okolja in konservativne družbe, ki si zatiska oči pred umetnostjo in kulturo. Prav tako iz danes obravnavanega albuma nista izključena intenzivnost čudovitega kaosa in vznemirljivo vzdušje, ki ga ponuja kompilacija.

Z novim albumom se zasedba Parnepar nostalgično pretaka tako lirično kot glasbeno, obenem pa jim uspe obuditi še ne popolnoma pozabljenega duha jugoslovanske mladine, ki se prenaša tudi na današnje generacije. Ta revolt, ki je temelj jugoslovanske alternativne scene, je na albumu preoblikovan v novo in modernejšo različico. Dobar Dan, Izvolite je eden redkih primerov, ki spominja na dejstvo, da se je nezadovoljstvo mladih prenašalo iz generacije v generacijo, zato da je lahko doseglo trenutno raven priljubljenosti. Dobar Dan, Izvolite je popolna fuzija preteklosti in sedanjosti.