Parquet Courts: Sympathy for Life

Recenzija izdelka
3. 11. 2021 - 19.00

Rough Trade Records, 2021

Prehodna stanja so težka in pogosto tudi nerodna, a ko se znajdemo v takšni situaciji, nam ne preostane drugega kot zaupati v svoja dejanja in ne glede na dvom riniti naprej, saj bomo lahko šele za nazaj na stvar gledali objektivno. Do tranzicij prihaja vedno znova, pojavljajo se v raznih oblikah, bodisi osebnih, ko slepo navigiramo po stopnjah odraščanja, ali sezonskih, ko se divje, navidez neskončno poletje kar naenkrat spremeni v umirjeno jesen. Lahko pa se odvijejo tudi v diskografiji skupine ali glasbenika, ko se zdi, da je ta izčrpal svoj zvok in potrebuje nekaj novega, da svojo glasbo premakne naprej. Vpeljevanje novega se v primeru kitarske glasbe večinoma izkaže za mešanje z elektronsko glasbo in vpeljevanje sintetizatorjev, česar smo bili denimo deležni na lanskoletnem indietronica albumu Making A Door Less Open projekta Car Seat Headrest ali pa v sedmem studijskem albumu newyorškega postpunk četverca Parquet Courts, ki ga recenziramo v tokratni Tolpi bumov.

Parquet Courts so s svojim prejšnjim albumom Wide Awake! leta 2018 predstavili eno močnejših izdaj novejšega postpunka in indieja ter nedvomno svoj najkvalitetnejši in najuspešnejši podvig do sedaj. Kljub temu pa je plošča ubežala recenzentskemu situ Radia Študent, a lahko se tolažimo z dejstvom, da je šlo za v postpunku izjemno močno leto, saj sta izšla tudi Joy as an Act of Resistance britanskih IDLES-ov in Street Worms švedskih Viagra Boysov. A če sta slednja benda brez problema nadgradila svoji izdaji iz leta 2018, Angleži z Ultra Mono in Švedi z Welfare Jazz, tega ne moremo trditi za Parquet Courts ter njihovo letošnjo plato Sympathy for Life.

Album je sam po sebi soliden, komadi zanimivi, plesni in zapomnljivi. Toda v primerjavi s predhodnikom temu manjka vse, kar je Wide Awake! naredilo tako poseben. V prvi vrsti je tu intenziteta, saj je leta 2018 Andrew Savage, polovica frontmanskega tandema, kar pokal od nezadovoljstva s takratnim stanjem družbe, in to se je slišalo tako v vokalnem izrazu kot tudi v besedilih. Tokrat Savage nastopi bolj umirjeno in introspektivno, kot da bi obupal nad družbenimi problemi. Prav tako je padla koherentnost albuma kot celote; Wide Awake! je bil protislovno eklektičen in hkrati enoten, agresivnejše komade, za katere je bil odgovoren Savage, so popestrili bolj melanholično zasanjani njegeovega so-frontmana Austina Browna. Na Sympathy For Life pa je presek Savage-Brown zelo nekomplementaren, plata deluje razdvojena, kot da jo idejni vodji vlečeta vsak v svojo smer. 

Vpeljava sintetizatorjev in drugih elektronskih semplov v zvok Parquet Courts se na nekaterih mestih izkaže za zelo zanimivo in smiselno potezo, še posebej na komadih Browna, katerega cilj je bil, da glasba postane bolj plesna. Nedvomno se je zgledoval po Talking Heads in njihov zven zmešal s svojimi dub tendencami, kar je na primer razvidno na komadu Marathon of Anger. Ti trenutki so ključ za razumevanje plate, saj bomo ob primerjavi z njeno predhodnico zgolj razočarani, a če jo dojamemo kot smernico za zvočno prihodnost benda, jo lahko sprejmemo kot samosvojo.

Sympathy For Life ni presežek in se ne kosa z bendovim prejšnjim albumom. Gre za prehodno plato, ki bo, če gre vse po planu, predstavljala ključno točko v diskografiji Parquet Courts. Točko, na katero bomo čez leta lahko pokazali in trdili, da je bend spremenil smer ter našel zametek svojega novega zvoka.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.