Clean Feed, 2016

Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo izdajo iz New Yorka delujočega francosko-nemškega basista za lizbonsko založbo Clean Feed. Pascal Niggenkemper je v Kölnu študiral klasični kontrabas in jazz. Leta 2005 se je preselil v New York, kjer je z intenzivnim udejstvovanjem na jazzovski sceni spletel kar nekaj zanimivih sodelovanj, med drugimi v njegovi diskografiji opazimo tudi Larryja Ochsa, Nata Wooleyja in bobnarja Geralda Cleaverja. Pričujoča plošča, Talking Trash, je le ena iz serije v zadnjih nekaj letih nanizanih albumov, kot vodja se Pascal večinoma drži manjših zasedb. V letu 2015 je prav tako za Clean Feed izdal solistično ploščo look with thine ears, na kateri s preparati čudovito razteza zvokovne meje kontrabasa, letošnja izdaja, sicer posneta že v letu 2014, pa ponudi izvedbo s šestčlansko zasedbo. 

Dva tria oziroma trije dui znotraj seksteta so zanimiv koncept, ki po eni strani nakazuje na to, da se Pascal dobro počuti predvsem v intimnejših interakcijah, morda pa se nekako navezuje tudi na 7. kontinent, okrog katerega se vrti celotna plošča. Na mogočne sile, ki polzijo v in iz ravnovesja. Dva preparirana klavirja, za katerimi sedita Eve Risser in Philip Zoubek, dva klarinetista, Joris Rühl in Joachim Badenhorst, ter španski eksperimentalni flavtist in raziskovalec Julian Elvira kot opozicija kontrabasu. Vsi inštrumenti tvorijo sestav, ki je po eni strani zvočno enakomerno uravnovešen, hkrati pa dopušča dovolj skupinske dinamike, da ga lahko odnese tudi v neznano. 

Celoten album ni zares kompozicijsko usmerjen, zdi se namreč, da so se glasbeniki oz. vsaj nosilec ideje v veliki meri prepustili improvizaciji, ki jo je izvabil jasen kontekst fascinacije oziroma zgroženosti nad bizarno podobo gigantske umetne tvorbe kupa smeti sredi oceana, ki vpliva na celoten ekosistem. Delež plastike naj bi tukaj presegal delež planktona in ima zato uničujoče posledice za organizme, ki se ne nazadnje preko prehranjevalne verige vračajo tudi do ljudi. Dvojna zanka torej, dvojni ekosistem. Plastična sfera, ki nastaja. Kontrapozicija. Album tako kot plastika ni lahko prebavljiva zadeva, temveč surova, na čase precej dezorientirana mešanica minimalističnih raztezanj in bliskovitih impresij. 

Že ideje osnovnih podob, ki jih narekujejo naslovi skladb, z vseh zornih kotov povezani z območjem zaplate odpadkov, so dovolj povedne, morbidne, da je raztegovanje funkcionalnosti inštrumenta z agresivnimi in motečimi zvočenji tu na mestu. Dober primer je že naslovna skladba albuma, ki je, toliko kot je nenavadna v svoji atonalnosti in nizanju nepovezanih melodij, zanimiva tudi z vidika pihanj, lomljenj in pokljanj, ki se slišijo iz vseh smeri.

Uverturo v albumsko doživetje predstavlja počasna, visokofrekvenčna Great Pacific Garbage Patch, ki se razvije v nervozo zvočenje klarinetov. Ti prežeče odstirajo tančice nad kakofonijo, se premikajo po atonalnih melodičnih korakih, iščejo središče. Prvo konkretnejše muziciranje, konkretnejša dinamika, preplet melodičnih koketiranj in krožnega ritmiziranja se pojavi v Gyres Oceaniques. 

Velik delež dinamike albuma je igra med opustelo, v času ustavljeno fluidno krajino in neredom. Na albumu se prva sliši tako površinsko in odtujeno, drugi pa je preplet mejnih hektičnih struktur kaotičnosti in improvizacije. Taki prehodi se v skladbah na albumu zgodijo na več mestih - skozi individualno gradnjo v Crochet Coral Reef, s preskokom v agresijo Ideonelle Sakaiensis ali tonskim vzpenjanjem iz Geisternetz v zaključno Kinetic Islands, ki je ena izmed kompozicijsko bolj zanimivih skladb in v kateri se iz mutiranih piskov, kompletne neharmoničnosti klavirja in basovskega neritmičnega hitenja izlušči otožna melodičnost klarinetov, ki nežno umiri staccate in zaključi album. 

Plošča črpa iz jazzovske improvizacije in prav toliko tudi iz moderne klasike, tako z vidika nestandardne uporabe inštrumentov in konceptov kot tudi z vidika eksperimentiranja z zaključnim/skupnim outputom. Po odtujenosti zelo spominja na Cageovo Imaginary Landscape 1, a hkrati ta krajina niti ni tako zelo namišljena. Lahko bi jo označili kot subtilno osveščanje, ki skoraj ne govori, pa vendarle abstrakcijo umešča v dejanskost. Ta glasba bi se lahko znašla v kateremkoli kontekstu in bi brez konkretizacije izzvenela precej manj prepričljivo, a se je namensko znašla tukaj in tako med besede vstavila še pomenskost zvoka.