Warp, 2014

Ko dovolj dolgo spremljaš posamezno založbo, se naučiš njene poteze in napovedi brati tako rekoč med vrsticami. Preprosto takoj veš, kdaj zgolj blefirajo in kdaj imajo v ognju resnično nekaj vročega. Warp, verjetno najbolj cenjena založba za zvedavo elektronsko glasbo, tu ni nobena izjema. Ko začnejo fenovsko hajpati kakšnega novega ustvarjalca, preprosto veš, da se resnično obeta nekaj posebnega. Predolgo so že na sceni in predobro poznajo naravo avtorsko močne elektronske glasbe, da bi nasedali poceni trikom, ki zbledijo ob drugem ali tretjem poslušanju. Čeprav so v zadnjem letu ali dveh pod svoje okrilje vzeli kar nekaj novih, zelo spodobnih ustvarjalcev, se je pravzaprav že od začetka zdelo, da se najbolj veselijo sodelovanja s producentom, ki sliši na ime Patten. Da gre resnično za izjemno zanimivega kreativca, se je pokazalo že ob izidu njegove lanske male plošče 'Eolian Instate', prve za Warp. Še bolj pa se je to potrdilo s pravkar objavljenim dolgometražcem 'Estoile Naiant', ki mu mnogi že sedaj napovedujejo, da bo ob koncu leta pristal med najboljšimi elektronskimi albumi. Še več, nekateri ga že vidijo v družbi največjih Warpovih klasik. Morda se zdi malce napihnjeno, toda resnici na ljubo je 'Estoile Naiant' zares prav poseben album.

Posebnež je tudi Patten sam. Na spletu boste zaman iskali njegovo pravo ime ali biografske podatke. Težko boste našli celo fotko, na kateri ne bi skrival svojega obraza. Intervjuje vedno dela z elektronskim dopisovanjem, hkrati pa se v odgovorih večkrat sprašuje kot odgovarja. Obenem nima kakšnega sindroma Boards Of Canada, ki ju opazite težje kot polarnega medveda. Patten se bojda precej redno pojavlja na živih nastopih, s katerimi navdušuje predvsem tisto bolj prožno publiko, menda pa je lani navdušil tudi z izjemnim nastopom v Tateu. Zdi se, da je s to svojo skrivnostno javno podobo pravzaprav popoln kandidat za Warpovo ekscentrično družino. Profitirajo vsi; feni, ker spet lahko neskončno dolgo ugibajo o Pattnovih resničnih namenih, založba, ker ji je spet uspelo zanimirati fene, ki so se s podobnimi stvarmi nazadnje ukvarjali pred desetimi leti, in nenazadnje Patten, ki poleg ustvarjanja izjemne glasbe očitno zelo dobro razume tudi medijsko oziroma javno pojavljanje. Zanimivo je, da je Patten svoj albumski prvenec 'GLAQJO XAACSSO' (bereš glack-geut zack-so) objavil že pred tremi leti, z njim takrat navdušil nekaj bolj angažiranih medijev, vendar pa praktično skoraj neopazno zdrsel mimo radarjev širše publike. No, plošča 'Estoile Naiant' bo to sedaj gotovo zelo spremenila.

Za to, da postane jasno, kako neoprijemljiv je njegov izraz, je dovolj, če naštejemo nekaj imen, s katerimi so ga tako ali drugače primerjali. Odkar je podpisal za Warp, ga seveda največkrat postavljajo v družbo Aphex Twina, Autechre in Boards of Canada. Drugi ga vidijo nekje med Actressom in Oneohtrix Point Never. Tretji v njegovi glasbi slišijo celo odmev Sonic Youth. Zdi se, da imajo vsi prav in hkrati vsi narobe. Z omenjenimi glasbeniki mu sicer res lahko poiščemo posamezne vzporednice ali podobnosti, toda obenem je Patten izoblikoval izraz, ki je lasten le njemu. Izraz, ki je istočasno slišati nostalgično ali retro in futuristično. Na eni strani takoj prepriča z očarljivo melodiko, ki že po prvem poslušanju obtiči v ušesu. Na drugi strani kaotično prelivanje dinamičnih, največkrat težko oprijemljivih sekvenc trka na vest najbolj prožnih in potrpežljivih poslušalcev. Ker se je v preteklosti ukvarjal s čisto pravo tehno repeticijo, nova plošča s svojo ritmično bolj abstraktno podobo na prvi posluh morda pusti nekaj nepotešenih apetitov. Toda na koncu se je pač preprosto treba sprijazniti z dejstvom, da Patten pač očitno noče stopicljati na mestu, tudi če to pomeni, da bo na ta račun morda izgubil kakšnega fena. Če vam je blizu harmonično bogata, zvočno barvita in predvsem izvirna elektronska glasba z močnim avtorskim pečatom, potem ploščo 'Estoile Naiant' preprosto morate slišati.