Subtext, 2016

Z novim dolgometražcem Continuum se vrača Paul Jebanasam, ki je album zopet izdal pri svoji založbi Subtext. Šele drugi LP založbinega vodje ima morda tudi kaj pri dejstvu, da je bilo minulo leto za založbo precej skromno. A zato je toliko manj skromen naslov albuma, ki namiguje na prostranost onkraj štiridesetih minut nareverbane ambientale, kolikor približno je album tudi dolg.

Šrilančan, ki živi v Veliki Britaniji, je sicer podkovan s producentskimi izkušnjami v britanski, basovsko močni plesni elektronski glasbi. A kot že pri prvemu albumu, se tudi pri tem posveča bolj nojzerskim raziskovanjem. Nekaj, česar se je nedvomno v izmeničnem navdihovanju nalezel od post techno dua Emptyset, ki sta sicer tudi že izdajala pri njegovi založbi. Podobno kot Emptyset, Jebanasam svojo glasbo oblikuje v temačne krajine, kjer pa se za razliko od intenzivnega cefranja zvok mehko lomi in zaokrožuje v spevne skladbe, ki prej kot z dinamičnostjo tranzientnih nojzerskih izbruhov upravljajo s prostorskostjo. Pri tem si Jebanasam veliko pomaga z manipuliranjem reverb efekta, ki albumu tudi doda mehkobo, brez da bi ga prikrajšal za temnejši ambient. Ambient, v katerem je poslušalec publika kaotični zvočni drami, ki z agresivnimi izpadi ne želi šokirati in preplaviti  poslušalca, kakor je značilno predvsem za harsh noise veje nojza.

Namesto tega se v glasbi, skladno z naslovnico, ki predstavlja fuzijski reaktor, zvok preliva veliko bolj neprekinjeno, čeprav še vedno nepredvidljivo. Ključno vlogo pri temu ima melodično močno ambientalno ozadje, ki narekuje vzdušje skoraj tekom celotnega poslušanja. A za razliko od posameznih mimo letečih šumov, je melodična podlaga manj bežeča. Po začetnih namigih, kjer si prostor še dokaj enakovredno deli z ostalimi efekti oz. elementi se melodični temelj počasi ustali in zavzame svoje mesto kot podpora ali izhodišče, okoli katerega se reakcija zvočnih eksplozij nato nihajoče kopiči ter sprošča. To sicer za nojzerski projekt, nagnjen k ambientali, sicer ni nekaj novega, a Continuumu to s pomočjo obilice producentskih trikov in manipulacij presenetljivo zadovoljivo uspe.

Melodični temelj, okoli katerega se posamezni zvočni elementi slej ko prej začnejo vrteti, je proti koncu albuma že dovolj prezenten, da je lahko poslušalska izkušnja ugodna tudi tistim poslušalcem, ki niso preveč navdušeni nad zahtevnim zalogajem, ki ga ponavadi predstavlja bolj surovo nojzerski izdelek. A tudi če album sicer sodi bolj med ambientalna dela, so nepredvidljiva razkrajanja in šumenja pri Continuumu ključnega pomena, če hoče dolgometražec vsaj približno ugoditi imenskemu namigovanju. V kolikor je poslušalec pozoren na zvočne detajle, se bo ta za hip lahko znašel sredi Jebanasamovega Continuuma. Prav tako je album lahko ugoden za bolj sproščeno poslušanje oz. ima dovolj močne melodične smernice, da predstavlja zadovoljivo poslušanje tudi v ozadju. Medtem ko zna pri izbirčnejših ušesih Continuum nekoliko zbledeti.