R&S, 2014

Paul White je producent, beatmaker, multiinštrumentalist in hipi, ki se že vrsto let udejstvuje na področju hip-hopa in beatovske glasbe. Svojo glasbeno pot je sicer pričel kot klasičen pisec komadov ob klavirju ali s kitaro, toda ko je pri približno šestnajstih odkril Aphex Twina in čare LSD-ja, ga je to odpeljalo na povsem novo pot. Z leti se je njegov diskografski seznam pridno daljšal, mi pa smo ga zares opazili šele, ko se je njegovo producentsko ime pričelo pojavljati ob boku raperskih imen, kot sta Danny Brown in Homeboy Sandman. S slednjim sta v začetku letošnjega leta izdala tudi EP White Sands. Dannyju Brownu je sproduciral dobršen del komadov na plošči Old iz lanskega leta, njuno sodelovanje pa sega že vse tja v leto 2011, ko je Paul produciral 3 komade na plošči XXX, Danny pa mu je vrnil uslugo kot eden izmed gostujočih raperjev na plošči Rapping with Paul White ter na EP-ju Watch the Ants.

Čeprav je Paul White postal priljubljeni dežurni producent za različne raperje, ki cenijo njegov občutek za samplanje, pa je s pričujočo ploščo Shaker Notes ubral drugačno, sample-free špuro, na katero sta namigovala že lanskoletni EP Watch The Ants in prej omenjeni White Sands. Na ta nov pristop k delanju glasbe pa nas je privajal tudi z objavami komadov na Soundcloudu, kar se je seveda izkazalo za zelo dobro potezo, saj predvsem zvesti poslušalci pogosto niso najbolj srečni, kadar jih glasbenik kar na lepem preseneti s čisto novim stilom. 

Na plošči Shaker Notes se Paul odpre in v svoj svet spusti še druge kreativne ume. V nasprotju s prejšnjimi ploščami, kjer so gostovala le raperska imena, se tokrat namreč pojavi kopica gostujočih imen, ki posodijo svoj glas, med njimi tudi Jamie Woon in Sarah Williams White. Inštrumente je v veliki večini odigral kar White sam, izjema je saksofon, s katerim se mu pri treh skladbah pridruži Tenderlonious, v enem primeru pa se mu za spremljavo pridruži Wayne Francis, ki poleg saksofona poseže tudi po flavti.

Shaker Notes se posluša in čuti kot zelo osebna plošča. Večina skladb je nastala skozi samospoznavanje v različnih življenjskih okoliščinah, kar se zagotovo najmočneje občuti v skladbi Is it up to us? Situacije, v katerih premišljujemo, kdo je na vrsti za to, da naredi prvo potezo, niso redke, pa naj gre za povsem intimne ali pa celo družbene odločitve. Kdo je tisti, od kogar je odvisno vse? A White v besedilih ne ponuja tovrstnih moraliziranj in odgovorov. Namesto tega Shaker Notes deluje kot jam session občutkov, ki se porajajo ob tovrstnih vprašanjih. Besedilo je po navadi enovrstičnica, ki se lahko tekom komada subtilno spreminja in prilagaja čustveni evoluciji, ki poteka ves čas. 

Paul formalnost in pravila glasbe spoštuje, vendar se jih ne drži do potankosti. Inštrument je lahko karkoli, tudi čuden lesen ksilofon ali nečakova flavta. Celotna zvočna podoba albuma pa je psihedelična in na trenutke celo retrofuturistična, saj imamo včasih občutek, da smo potovali nazaj v čas hipijev in takratnih vizij naše prihodnosti. Spet drugič pa nas ponese v bolj plemensko in zemeljsko navdahnjene surove ritme, konkretno v skladbi Fighting To Dance, v kateri nam Tenderlonious na saksofonu hkrati pričara tudi zlate čase jazzovske godbe.

S to ploščo je Paul White morda sicer izgubil kakšnega ljubitelja rap glabe oziroma so ga ti morda dali na stran, dokler se ponovno ne pojavi s kakšnim od rap projektov. Do takrat pa je pridobil samo še močnejšo naklonjenost poslušalcev, ki v glasbi iščemo tisto nekaj več. Tisti trenutek, ko se z glasbo lahko poistovetimo in ko imamo občutek, da tudi sami doživljamo podobne stvari na podoben način. In četudi je bilo nekaj skladb ustvarjenih v frustraciji in jezi, imamo v splošnem občutek optimizma in svetle prihodnosti. Kjer je volja, tam je pot, in Paul White se vsekakor ne predaja negativnim občutkom, temveč jih kanalizira v nekaj lepega. V osebno rast in v rast in razvoj svojega značilnega in nikoli zdolgočasenega zvoka.

https://paulwhite.bandcamp.com/album/shaker-notes