samozaložba, 2023

Ljubljansko četverico Pay for Soup, ki je sveže prešla iz srednješolskih let, sestavljajo basist in kitarist André Droga, kitarist Dan Caf, bobnar Luka Hren in klaviaturist Martin Vasle. Droga in Caf si delita vlogo vokalista, stalen sodelavec skupine pa je tudi trobentač Rok Kaltnekar. O svoji glasbi so v intervjuju povedali, da jo vidijo kot odsev situacij in razpoloženj, ki jih slika ta ista glasba. Ta krožna opredelitev nam o zvočni podobi skupine ne pove kaj dosti, zato nakažimo, da zveni bolj nočna kot dnevna, bolj kul kot iskrena in bolj vtisna kot pripovedna.

Njihov prvenec Bathhouse si lahko zamišljamo kot presaditev jazza v kontekst zelenjaka bendovskega indie rocka. Člani skupine menda prihajajo z različnih žanrskih izhodišč, njihov seštevek pa zato ponuja zvočno sliko, ki je sicer ne slišimo pogosto, je pa kljub temu izrazito koherentna. Podobne podvige na domačih tleh lahko najdemo denimo pri zgodnjih Moveknowledgement ali še pred njimi pri Heavy Les Wanted. A če sta ti dve skupini ustvarjali v času, ko je bilo utesnjujoče žanre preprosto treba presegati, se Pay for Soup danes tega lotevajo na bolj negotovi osnovi, zato dosledna koherentnost albuma še toliko bolj pride do izraza.

Celo v interludijih, ko se skupina loteva izpolnitve seznama zvrsti in se poigrava med drugim z downtempom, ima stvari pod nadzorom, saj kvaliteto ohranja na enakem nivoju. Pri tem izstopa komad Blue Shells, ki kljub relativni slogovni tujosti predstavlja enega najbolj groovy momentov albuma. Prav iz tega razloga pri glasbi Pay for Soup ne gre za neke vrste transžanrski jazz fusion za telebane, temveč za pogumno in tudi uspešno izvedeno prečkanje medžanrskih razmejitev, ki na domače odre potencialno prinaša novost. Kdor bo v tem slišal neuspešen poskus ali celo izdajo jazzovskega izročila, bo zgrešil bistvo.

Noir razpoloženje ustvarijo z iznajdljivimi prepleti čvrstih bas linij, jazzovskega klaviaturskega ali kitarskega telesa in samotne trobente. Že vsaj odkar je Miles Davis leta 1958 posnel glasbeno spremljavo k filmu Dvigalo za morišče, obstaja neizpodbitna povezava med jazz trobento in vtisom mirne samote noči. Na to popularno asociacijo zagotovo igra album Bathhouse. Noč je namreč razbremenjena tekočih poslov dneva in je tudi prikladen čas za ljubezenske zadeve, glavno tematiko albuma.

Stonesi so imeli Angie, Sting je z The Police pel o Roxanne, Pay for Soup pa so za izvoljenko izbrali Madeleine. V njem, pa tudi v drugih komadih, vokalist v besedilu drugoosebno nagovarja neko dekle. Z uvrstitvijo v dolgoletno tradicijo pesmi kot ljubezenskega nagovora ženske se skupina konstruira kot želeč subjekt. Poanta pa je v tem, da je tak nagovor pogosto kvečjemu nastopaštvo, saj je sporočanje te želečosti prej namenjeno poslušalcu kakor pa neki dejansko obstoječi nagovorjenki. »Let me taste you once again,« se denimo glasi izsek besedila, s katerim se v nagovoru fantazijske ženske naslovnice prej poistoveti poslušalec kot pa poslušalka. Tovrstni parcialni, moškocentrični pristop, po katerem je nagovorjenka zgolj nekaj zaželenega oziroma brez globine, zato lahko marsikoga odtuji, skupino pa na poti do uspešnega nagovora večjega dela scene prejkone ovira.

Albumu lahko očitamo tudi minimalno, pa vendarle opazno površnost po produkcijski plati. Če je miks na albumu v glavnem premišljen, pa je mestoma šibkejši: kitara na komadih Famous Moon King in Paris 2.47 spominja na demo posnetek, zaradi česar album daje vtis, da je nedodelan in da mu do povsem zaključene podobe še malo zmanjka. Ob siceršnji zvočni konstrukciji, ki izpričuje, da je v ozadju neka določena premišljenost, morda celo perfekcionizem, je surovejši zven kitar na omenjenih komadih najbolj izstopajoča izjema.

Z dovolj edinstvenim slogom, samozavestnimi solo inštrumentalnimi deli in prepričljivim slikanjem atmosfere se torej skupina Pay for Soup predstavlja z močnim prvencem. Razloge, zakaj ni še močnejši, lahko najdemo v redki, a nespregledani zvočni nedokončanosti po eni strani, po drugi pa v ljubezenskih besedilih omejenega dometa. Kar resnično prepriča poslušalce, ni samozavest, s katero se fantje trkajo po prsih – tega jim niti ne bi bilo treba –, pač pa glasba, ki se nas dotakne in nas zaznamuje.